Največje razkošje, ki ga lahko doživimo v Sloveniji

Osnovna zamisel, ki je arhitekta Nikija Bonettija vodila pri snovanju Chalet Sofije, se mu je porodila, ko se je vzpenjal proti staremu počitniškemu domu.

Galerija

S sprednje terase z bazenom, v katerem je mogoče zaplavati tudi pozimi, se razširjajo edinstveni pogledi proti Martuljški skupini. FOTO: arhiv Chalet Sofija

Saša Bojc

6. 1. 2024 | 07:00

6. 1. 2024 | 07:55

10:43

A+A-

»Brez zadržkov lahko rečeva, da je Chalet Sofija v tem trenutku največje razkošje, ki ga lahko doživimo v Sloveniji. Morda se boste morali na poti domov ustaviti na delavski malici na Jesenicah, da se boste malo prizemljili,« sta o butičnem hotelu na Srednjem Vrhu nad Martuljkom v turističnem vodniku Slovenija osebno zapisala arhitekta Robert Potokar in Špela Kuhar.

S Srednjega Vrha, vasi, kjer se razprostirajo strmi gorski pašniki in so nekoč pasli koroški pastirji, se ponuja eden najlepših pogledov na severni del Julijskih Alp, Martuljško skupino, Mojstrovko, Jalovec in tudi bolj oddaljeni karavanški Stol, kako edinstvena je ta kulisa, je treba doživeti v živo; prišleku se zazdi, da bi se gorskih vršacev lahko kar dotaknil.

Tu je še pred drugo svetovno vojno stala majhna hiša s kamnitim podnožjem in lesenim zgornjim delom, zgrajena pa je bila zgrajena za »ravnatelja g. Koblarja«, kot kažejo načrti, ki jih je Arhivu Republike Slovenije izbrskal arhitekt Niki Bonetti, ki se je podpisal pod podobo današnjega butičnega hotela Chalet Sofija. Najverjetneje po vojni so to majhno hišo, ki se je s sprednjo fasado odpirala proti goram, prizidali in uporabljali kot počitniški dom s 60 do 70 posteljami, njegova lastnica pa je bila šišenska (oziroma ljubljanska) občina.

Tu so letovali vrtčevski otroci in šolarji, potem so ga dali v najem zasebniku, a že v drugi polovici 80. let smo v Delu poročali, da je zaprt in propada. Slovenijalesov Inženiring, ki je pripravil možne rešitve za njegovo prihodnost, je med tremi navajal tudi rušitev. A sredi 90. let so ga prenovili in znova so tu počitnikovali otroci, v avgustu tudi družine. Leta 2018 se je ljubljanska občina odločila za prodajo, saj je bil »že vsaj deset let pred njo izrazito prazen«, pojasnjujejo.

Novi lastnik, znani ljubljanski gostinec Svetozar Raspopović, je za svojo namero, da tu odpre luksuzni hotel, na interni natečaj povabil tudi arhitekta Nikija Bonettija iz ljubljanskega biroja Linija Bonetti. »Nisva se poznala in običajno vabil na natečaje ne sprejemam, a to se mi je zdel nadvse zanimiv izziv, toda za pripravo idejne zasnove sem imel le teden dni časa. Naredil sem več različic,« pripoveduje.

Zavedal se je predvsem dragocenosti pogledov, ki se tu na okoli tisoč metrih nadmorske višine odpirajo proti Špikovi skupini, Kranjski Gori in tamkajšnjemu smučišču, osnovna zamisel, ki ga je vodila pri snovanju arhitekture, pa se mu je porodila, ko se je vzpenjal po poti proti staremu domu – na tem izravnanem delu hriba se mu je zazdelo, kot da na tem mestu manjka del hriba.

Arhitektura je nekakšen odmev hribov in ker je določena dvokapnica, so alpsko streho z naklonom 39 stopinj razrezali v etaže. FOTO: arhiv Chalet Sofija

»Arhitektura je nekakšen odmev hribov na tem območju in ker je določena dvokapnica, smo alpsko streho z naklonom 39 stopinj, ki se začenja že v pritličju, razrezali v etaže. Konstrukcijsko pa smo jo drzno postavili na konzole, s čimer smo zagotovili čim več odprtih pogledov in teras proti goram z velikimi steklenimi površinami, kar je bila tudi želja naročnika, ki ni želel, da poglede uokvirjajo okenca ali balkončki,« pojasnjuje arhitekt. Najtežje je bilo ustvariti prav obliko in notranje prostore, da hiša funkcionira, da je videti lahkotno, lebdeče in odprto, hkrati pa da zagotavlja vse udobje, da prostora ne prekinjajo nosilni stebri.

Ohranili le inženirski plato

Stari počitniški dom, ki je imel mnogo majhnih zveriženih prostorov z različnimi višinami in ozko zavito stopnišče in je stal skoraj pravokotno na zdajšnjega, so porušili, saj tako razkošnega programa vanj ne bi mogli spraviti. Naročnik je namreč želel hotel z zgolj petimi sobami, restavracijo, jedilnico in manjšim velnesom (ter svojo zasebno enoto) na razkošni kvadraturi (vseh bruto površin je okoli 2000 metrov).

V pritličju je poleg hotelske dnevne sobe, kuhinje, jedilnice še manjši velnes. FOTO: arhiv Chalet Sofija

A kljub temu so ohranili tako imenovani inženirski plato, kamniti obod z dva- do trimetrskimi zidovi. »Nekje je bil napolnjen s skalami, nekje je bil obstoječi teren, ni znano, kdaj so ga naredili, a ta obod smo obdržali in naredili uvoz v kletno garažo,« pripoveduje sogovornik.

Etažo višje, v pritličju, ki stoji na inženirskem platoju, je pritličje, kjer je na vzhodni strani zunanji vhod v stavbo. Ob njem je restavracijska kuhinja, kjer gostitelj med klepetom kuha pred gosti, proti južni strani s pogledom na gore se širi nekakšna velika dnevna soba, proti zahodu pa velika jedilnica s kaminom. V pritličju je tudi velnes s turško in finsko savno – zastekljeni sta tako, da omogočata razglede v naravo –, iz njega je dostop na teraso in k bazenu, kjer je mogoče zaplavati tudi pozimi, saj je ogrevan.

Hotel premore le pet sob, najmanjša meri 70 kvadratnih metrov, največja 100 kvadratnih metrov. FOTO: arhiv Chalet Sofija

»Nad pritličjem so tri sobe, še nadstropje višje pa samo dve, vse so orientirane proti Špikovi skupini. A tudi za severno stran, obrnjeno proti kmetiji, je naročnik želel, da bi bila v steklu, zasnovali smo jo bolj odsekano prav zato, da bi na sprednjem delu hiše pridobili čim več prostora za bazen in terase. Vse je zelo odprto, tudi kopalnice, razgledi se gostom razširjajo ven, tudi ko ležijo na posteljah. Vse to smo dosegli z močnim betonskim jedrom, ki drži celotni hotel, zato smo se tudi odločili zanj, ker tega z drugim materialom ne bi mogli razmostiti. Za to je bilo potrebno veliko sodelovanja s statikom,« pojasnjuje arhitekt.

Objekt stoji znotraj območja kulturne krajine, a kot dodaja arhitekt, so tesno sodelovali s spomeniško službo. Ta se je po Bonettijevih besedah zelo strinjala z odločitvijo, da je fasada iz macesnovih skodel, sicer pa so poleg fasade bdeli še nad steklenimi površinami in višino stavbe, s katero niso smeli vidno preseči obstoječega objekta. »Tudi v resnici smo jo le za okoli meter. Poleg tega pa smo morali v celoti ohraniti obstoječa drevesa oziroma nismo smeli posegati v njihovo koreninsko strukturo,« še razkriva.

Zakaj se je občina odločila prodati mladinski dom?

Kot so pojasnili na Mestni občini Ljubljana, je bila zasedenost kapacitet starega počitniškega doma 6,6 odstotna, saj vrtci, šole in zveze prijateljev mladine niso kazali posebnega zanimanja za letovanja otrok, leto pred prodajo so ga uporabljali samo še trije zavodi. »Največja težava je bila dostopnost, saj je bil dostop z avtobusom zaradi preozke ceste nemogoč, z ostalimi dostavnimi vozili pa otežen, zato je bilo zagotavljanje varnosti otrok nemogoče. Prazen dom pa beleži le stroške in je bil zato že vrsto let uvrščen v plan prodaje. Prihodek od prodaje v višini 355.000 evrov smo namenili za obnovo ostalih počitniških domov, nazadnje smo celovito obnovili dom v Umagu.«

Obdani z divjo naravo

»V interierju smo določili le lesene stenske obloge, sivo keramiko in macesnov parket, za preostalo se je v večji meri angažiral naročnik. Čeprav si je želel višje, 2,8 metra visoke stropove, pa to ni bilo mogoče zaradi končne višine objekta. V viseče stropove smo skrili osvetlitev, poleg tega smo nekaj višine izgubili tudi zaradi statičnih zahtev, vendar sem prepričan, da je tako bolje. Če stisneš prostor, je videti večji, poleg tega je bolj prijeten, navsezadnje je v Alpah, kjer te obdaja divja narava, in se človek bolje počuti. Smo pa višje stropove pustili v jedilnici,« je povedal.

V prvem nadstropju so tri sobe, v drugem pa le dve, vse odlikujejo odprti tlorisi v naravo. FOTO: arhiv Chalet Sofija

Nadstropje nižje, kjer je garaža, so s pogledom proti Kranjski Gori denimo pustili še en večnamenski precej reprezentančen prostor, ki bi ga bilo po potrebi mogoče spremeniti v sobo, veliko 40 kvadratnih metrov. Čeprav so obstoječe sobe velike od 70 do 100 kvadratnih metrov, so v resnici namenjene po dvema osebama, pravi. A objekt, ki se mu zdi krasno prizorišče tudi za poroke z imenitnimi točkami za instragramske selfije, v resnici ponuja prostora za okoli 200 ljudi.

Po arhitektovih izkušnjah je bolje, da zastekljene površine niso pomaknjene povsem na fasado, ampak so umaknjene pod nadstrešek. FOTO: arhiv Chalet Sofija

Med referencami sogovornika so vile in hiše na hrvaškem Jadranu, a po njegovem je izziv vselej isti. Vedno se orientira po prostoru, v katerem ustvarja, kje je sosed, kje so dominantni pogledi, kakšen je dostop, orientiranost, kakšne so želje naročnika, program, predpisi, ki določajo, kako je mogoče zidati. »Zelo rad imam, da se interier nadaljuje v eksterier in naravo. A po mojih izkušnjah je bolje, da zastekljene površine niso pomaknjene povsem na fasado, ampak so umaknjene pod nadstrešek, kar preprečuje, da bi nastale napake pri izvedbi in bi zamakalo, tako je bolje tudi zaradi osončenja, saj ne potrebuješ senčil, nizko zimsko sonce pa se vendarle razliva v notranjost, kar smo dosegli tudi pri tem projektu,« je sklenil pogovor.