Med tistimi ljudmi, med tistimi stenami

Marinka je po mnenju psihiatrov blago manj razvita. Nikoli ni potrebovala zdravil ali psihiatričnih terapij, vedno je bila sposobna samostojno živeti ob občasni pomoči drugih. Pa je kljub temu po nesrečnem spletu okoliščin kar triintrideset let prebila v Socialnovarstvenem zavodu Hras­tovec, torej psihiatrični ustanovi, iz katere ni mogla priti. Zdaj je zunaj, na svojem, poročena s prijateljem iz Hrastovca Milanom in srečna. »Ko sem prišla ven, je bilo, kot bi prišla v drug svet,« pravi.



»Nikoli nisem bila rada med tistimi ljudmi, med tistimi stenami. Zdaj je, kot če bi prišla iz pekla v raj! Kaj mi pa fali? Grem, kamor hočem, z Milanom si skuhava, kar hočeva, jeva, kadar hočeva ...« Njen Milan z zadovoljnim nasmeš­kom prikimava in ponosno pripomni, da tudi sam dela: odnese smeti, gre po pošto, obeša perilo. In že dvakrat sta bila na morju, pravi.
Milan je v Hrastovcu preživel deset let, takoj po njegovem prihodu tja sta se z Marinko spoznala in zaljubila, a je trajalo leta, da sta lahko zaživela skupaj in zunaj zavoda. Marinka je prišla iz Hrastovca pred kakšnimi štirimi leti, Milan leto ali dve pozneje. Po več poskusih življenja v manjših zavodskih enotah in bivalnih skupinah sta na koncu zaživela sama v stanovanju v Mariboru. Vmes sta se poročila. »Pri vsem skupaj mi je veliko pomagala Simona, moja skrbnica,« je hvaležna Marinka.
 

Iščejo tiste, ki bi raje ostali doma

»Njun zgled potrjuje, da takšni ljud­je lahko živijo zunaj psihiatrične institucije, če se zanje pripravita dober osebni načrt in stalna podpora,« pravi Marinkina skrbnica Simona Ratajc. Prej je v sklopu centra za socialno delo delala kot koordinatorka po zakonu o duševnem zdravju in je v tej funkciji med drugim poskrbela za osamosvojitev Marinke in Milana, zdaj je zaposlena pri projektu Regijski center za dezinstitucionalizacijo, ki poteka v okviru zavoda Muzej norosti Trate. Dela pravzaprav isto, kot je prej, a v obrnjenem vrstnem redu. Če je prej »reševala« varovance iz zavodov, jim izdelovala osebne načrte pomoči in podpore ter organizirala pomoč in oskrbo, da so lahko zaživeli samostojno, zdaj na območju treh občin Šentilj, Sveta Ana in Apače na terenu išče pomoči potrebne – ostarele in ljudi s telesnimi ali duševnimi pomanjkljivostmi – in plete mrežo pomoči in oskrbe v njihovem domačem okolju, da jim ne bi bilo nikoli treba iti v katero od ustanov.



»Na terenu je veliko ljudi, ki bi potrebovali redno in usklajeno oskrbo. Res že obstajajo nekatere dejavnosti in ponudniki, kot je na primer pomoč na domu, a je tega še premalo in je neusklajeno, ker je v Sloveniji še vedno zelo močna miselnost, da se takšne težave najlažje rešujejo v ustanovah. Ampak tako kot Marinka si tudi drugi, pa čeprav imajo takšne ali drugačne ovire, želijo živeti čim bolj normalno, vsakdanje življenje nekje, kjer je njihov dom. Razlika je, če živiš na svojem domu in nekdo prihaja k tebi, da ti pomaga, ali pa si zaprt v instituciji, kjer je za vse poskrbljeno po enotnem sistemu in vzorcu in posameznik nanj nima vpliva.«
 

Muzej norosti je smiseln le tu

Dezinstitucionalizacija je torej čarobna beseda, na katero stavijo v zavodu Muzej norosti in ki je cilj še drugega njihovega projekta Iz institucij k ljudem. V sklopu tega projekta, ki naj bi pripomogel k ozaveščanju o tem, da se ljudem s težavami v duševnem zdravju v institucijah kratijo človekove pravice, bodo dopolnili in prenovili razstavo o delovanju takšnih ustanov v preteklosti s poudarkom na zavodu Trate, zbrali pričevanja tistih, ki so v takšnih ustanovah živeli, in ponudili učno bazo s področja skrbi za ljudi s težavami v duševnem razvoju za študente. A uresničitev teh načrtov je negotova, ker je tudi obstanek zavoda Muzej norosti Trate po dogodkih v zadnjih mesecih negotov.



Zavod namreč domuje v gradu Cmurek na Tratah, kjer je bila do leta 2004 ena takšnih ustanov, proti katerim se ustanovitelji in sodelavci Muzeja norosti borijo, a zdaj jim grozi izselitev. Prav zlovešča preteklost tega gradu, v katerem so kmalu po drugi svetovni vojni ustanovili Zavod za duševno in živčno bolne, je bila povod za nastanek Muzeja norosti in velik del njegove dejavnosti je vezan prav na to grajsko poslopje. Muzejska zbirka za zdaj s skromnimi sredstvi in zgolj s predmeti, ki so jih našli v gradu, potem ko se je psihiatrični zavod izselil, prikazuje tesnobnost in nečloveškost takšnih ustanov. Take zbirke ni mogoče postaviti drugje, je prepričana direktorica Muzeja norosti Sonja Bezjak. Izselitev iz gradu bi pomenila konec muzeja. Predmeti lahko samo v izvirnem okolju prikažejo vso grozljivost takšnih »skladišč neuporabne delovne sile«, kakor je psihiatrične ustanove poimenoval strokovni vodja zavoda Trate v času njegovega zapiranja Vito Flaker.


 

Imajo program, vsebine in investitorja, država pa nič

​Izselitev Muzeja norosti zahteva Socialnovarstveni zavod Hrastovec, ki je v imenu države uprav­ljavec gradu Cmurek. Novi svet zavoda je sicer rok za izselitev prestavil za tri mesece, da bi se v tem času pristojna ministrstva in institucije lahko odločili, kako in kaj z gradom, a Sonja Bezjak pravi, da se ni še nič premaknilo. »Preprosto ne razumem. Imamo voljo, že leta delamo prostovoljno in brezplačno, imamo program, zdaj imamo tudi projekte, financirane iz mednarodnih virov, imamo investitorja, ki bi bil pripravljen prenoviti grad – pa se ne zgodi nič. Za prenos upravljanja gradu na naš zavod si prizadevamo že od leta 2018, a je bil ves naš trud doslej zaman.«

A če jim uspe in bodo postavili prenovljeno muzejsko zbirko ter v grajsko poslopje pripeljali več življenja, bosta pri vsem skupaj sodelovala tudi Marinka in Milan. Ko bodo prihajali obiskovalci, bo Marinka morda skrbela za stojnico s kavo in napitki. »Lahko pa skuham tudi kakšno enolončnico,« se skupaj z Milanom veseli časa, ko bo lahko koristna tudi drugim.