»Naročnik se je odločal med več biroji, ob našem srečanju ga je zanimalo, kako bi v enem stavku opisal prenovo tega stanovanja. Vidim ga kot nekega križanca med Parizom in Københavnom, sem mu dejal, on pa je potrdil, da je nekaj takega iskal tudi sam,« začenja pripoved o prenovi staromeščanskega stanovanja v središču Ljubljane vodja biroja Arhimetrics Dare Vasiljević.

Šlo je za prenovo sto dvajset kvadratnih metrov velikega stanovanja, ki se odpira proti ulici in na drugi strani proti notranjemu dvorišču. Naročnik v njem živi sam, občasno pri njem sicer prespi tudi njegov sin, in želel je, da bi stanovanje s prenovo dobilo povezan osrednji dnevni prostor ter da bi njegova vinska zbirka dobila primerno mesto.



V katero smer zapeljati novo podobo domovanja z visokimi stropi in v stavbi s konca 19. stoletja, katere zunanjost varuje spomeniška služba? Arhitekte je vodilo predvsem to, kar so v desetletjih tu pustili oziroma ohranili prejšnji lastniki. Stanovanje je v dobrem stoletju preživelo več prenov, najvidnejše sledi je pustilo socialistično obdobje, ki je opravilo s tistim prejšnjim, prvotnim, kar bi arhitekti ohranili.

Originalni hrastov parket je bil le še v dveh sobah, drugod so ga dopolnjevali linolej, imitacija parketa in ploščice, zamenjana so bila tudi prvotna notranja vrata. Tako so lahko ohranili le okna, ki so jih z zunanje strani obnovili, zamenjali so kljuke in tudi sistem zapiranja, in vhodna vrata, ki so po 130 letih dobila električno ključavnico in se zdaj odpirajo tudi na prstni odtis.

»Trudimo se, da bi ohranili tistega duha časa, ki ga prostor premore, ne ohranjamo pa tistega, kar nima vrednosti. Prenova naj bi vendarle prinesla tudi novo kakovost bivanja,« poudarja sogovornik.
 

Lončeni peči kot umetnini

V nosilno konstrukcijo niso posegali, saj je značilni staromeščanski tloris s prehodnimi sobami obljubljal dovolj velik potencial tudi za sodobno bivanje, so pa podrli pregradne stene in združili bivalne prostore v enega samega velikega. Stanovanje je odprto, skoraj brez vrat, v njem so tudi nepričakovane povezave, kot je, denimo, spalnična niša za steno dnevnega prostora, opremili pa so ga z vsem, kar omogoča današnji čas.



Stanovanje ima lastno toplotno črpalko, v nekoliko spuščene strope so vgradili vse inštalacije, rekuperacijo, s talnim ogrevanjem pa so se iz sob rešili radiatorjev. Tej opremi prostora s sodobnimi tehnologijami pa so oblikovno namenili spogledovanje z žlahtno preteklostjo, s staro lupino.

»Poiskali smo parket, ki bi najbolj spominjal na starega in ga našli pri italijanskem ponudniku; tanjšega masivnega, dvakrat ščetkanega, položenega v klasično ribjo kost. Dodali smo mu še poseben barvni premaz, ki celotno površino barvno poenoti in hkrati še bolj poudari reliefno teksturo lesa. V nekaterih sobah smo stene okrasili s štukaturami, naročnika pa prepričali, da ohrani prekrasni lončeni peči, ki sta prej stali vsaka v svoji sobi. Ko smo steno med njima podrli, sta se pokazali kot umetniška kosa,« je povedal sogovornik.



Sreča je bila, da je ravno leto prej zgornji sosed obnovil dimnik, zato ni bilo treba veliko, da lahko poslej tudi v teh dveh pečeh lastnik zakuri drva in prijetno ogreje prostor v vmesnih, prehodnih obdobjih. »Vse drugo pa je zelo sodobno. Kuhinja je zelo asketska, a zato nič manj funkcionalna, tudi lastnik rad kuha. Del kuhinjskih elementov smo skrili v steno, kuhinjski otok pa oblikovali iz inoksa, da bi bil čim manj opazen. Zaradi materiala se zdi kot nekakšen brezčasen kos, zaradi odseva izgublja svojo prezenco, a hkrati zrcali okolico. Nasproti stoji miza iz kamna, ki jo mehčajo žametni stoli. Čeprav posamezni prostori niso ločeni s stenami, jih vendarle subtilno določajo elementi, denimo preprogi v osrednjem bivalnem prostoru,« sta povzela Dare Vasiljević in Tanja Špan Vasiljević.

Marsikaj so lahko zasnovali svobodneje in bolj odprto, saj naročnik tu živi sam. Prav to je dopuščalo, da se za perforirano steno s kavčem skriva spalnica, ki je bila nekoč na povsem drugem koncu stanovanja. Spalnica, ob kateri je urejena garderobna soba, je povezana tudi s kopalnico. Ta je iz marmorja, ki poskuša poustvariti žlahtnost nekdanjih časov, in ima še en vhod, ob vhodu v stanovanje.


 

Dvojnost v grafiki ujel Roman Uranjek

S spalničnega okna se odpira pogled na bližnjo cerkev, kar je umetniško poskušal reinterpretirati Roman Uranjek; prav za to stanovanje je namreč ustvaril grafiki, ki krasita osrednji bivalni prostor. Kot še dodajata arhitekta, se v njih med drugim ponovi tudi dvojnost lončenih peči.

Še marsikaj drugega izkazuje poigravanje med starim in novim, med poudarjenim in prikritim, med žlahtnejšim, romantičnim in povsem sodobnim, izčiščenim. »V kocko iz ogledal smo, denimo, ob vhodu skrili omaro za čevlje, z druge strani pa uredili utiliti. Ob kocki, ki zrcali svojo okolico, smo ponovno uvedli tudi 'staromeščanski' salon, v katerem lastnik lahko sprejme koga, ne da bi mu ga bilo treba zares povabiti v njegov dom,« je še poudaril Vasiljević.

Kogar pa povabi vanj, ne more zgrešiti posebne vinske sobe, ki na prvi pogled deluje kot velika vinska vitrina. Hranjenju zbirke vin pa je namenjeno tudi posebno hlajenje – kar celotnega prostora.



»Prenova naj bo celostna, saj navsezadnje predstavlja tudi velik finančni zalogaj, oblikovana naj bo z mislijo, da bo za dalj časa, primerna in aktualna za različna življenjska obdobja, a še vedno pisana na kožo tistemu, ki tu živi. Še vedno se premalokrat razmišlja tudi o vključitvi umetniških kosov, vse prevečkrat pa se ljudje navdihujejo ob fotografijah na Pinterestu. Prostori so opremljeni po trenutnem navdihu, končni rezultat pa je je precej ponesrečen in predvsem ne deluje celovito,« so kritični v biroju Arhimetrics.