Led

O ledu. Led dobimo v kockah ledu s kozarcem pijače na vroč poletni dan in v besedi sladoled, ki je, če morda niste vedeli, prevzeta iz hrvaščine.

Kdor rad hodi v hribe, med dopustom lovi pogled na vsakič manjše zaplate ledu in snega v visokogorju. Led, o katerem se te dni največ govori in poroča, pa je tisti, ki pade z neba v podobi večjih ali manjših zrn toče, ki jo po tradiciji povzročajo ženske.

Takšne smo pač, na jeziku imamo med, a v srcu led, in na led rade koga speljemo. Kakorkoli že, poletje je, a odkar zime niso več, kar so bile nekoč, se zdi, kot da imamo z ledom, ki je po SSKJ »voda v trdem stanju«, poleti skorajda več neposrednega stika kot pozimi.

Vsa zgodovina, ki se je spominjamo, se odigrava znotraj obdobja po zadnji ledeni dobi, ki se je končala pred kakšnimi dvanajst tisoč leti. To je zelo kratek čas glede na to, kako dolgo smo kot vrsta že na tem planetu, a v tem času smo iz nomadskih lovcev postali kmetovalci, postavili smo mesta in države. Iz zakurjene sobe smo občudovali prvo ledeno rožo, ki se je narisala na šipi.

Odkar je svet mnogo manj poledenel, oledenel in zaledenel, smo iznašli pisavo, tisk, elektriko, internet, šli smo na Luno. Veliko bolje smo se spoznali in povezali med seboj. Kaže, da bolje delujemo, ko nam je toplo.

Morda je tudi to vzrok, da o posledicah taljenja mogočnih ledenih plošč, ki se vendar dogaja tako daleč od nas, ne razmišljamo preveč, še posebej pa ne na dopustu. Se bomo prej ali slej znašli na tankem ledu? Seveda se bomo.