Diplomacija

Beseda diplomacija je francoskega izvora in je z nemškim posredništvom prišla v slovenski jezik šele v 19. stoletju.

Izhodiščno pomeni »dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo, mednarodno politiko«, in je del strokovnega izrazja iz mednarodnega prava (na primer bilateralna diplomacija, preventivna diplomacija); z diplomacijo poimenujemo tudi diplomatski zbor oziroma več diplomatov.

Če do osamosvojitve nismo imeli slovenskega diplomatskega jezika (ker ga brez nacionalne države niti nismo potrebovali, v predvojni in povojni Jugoslaviji pa je bila to srbohrvaščina), se je to v dobrih tridesetih letih temeljito spremenilo.

Pomen besede diplomacija se je iz stroke razširil tudi med splošne uporabnike, v medije, na družbena omrežja in pomeni dvoje: »sposobnost koga, da ravna z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno«, in »ravnanje, ki kaže to sposobnost«, kar bi oboje lahko poimenovali tudi diplomatskost.

Ta teden je slovensko javnost navdušila in v nacionalnem ponosu (podobnem, kot ga doživljamo ob zmagah naših športnikov) povezala novica, da je bila Slovenija z več kot dvotretjinsko večino iz vzhodnoevropske skupine izvoljena za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov, največje diplomatske organizacije na svetu.

Veliki mednarodni dosežek je rezultat uspešne slovenske diplomacije, ki si je na diplomatskih srečanjih pridobila naklonjenost mnogih manjših ali manj vplivnih držav v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, in sicer z obljubo, da bo zagovarjala njihove (pogosto preslišane) interese, mir, varnost in enakopravno sodelovanje.

Nalogo je uspešno opravila tudi tiha diplomacija (kamor ne štejemo samo diplomatov), ki je v neformalnih srečanjih, osebnih stikih, daleč od oči javnosti prepričala sogovornike, da bo naša država delovala v dobro celotne svetovne skupnosti.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Andreja Legan Ravnikar.