Košnja trave

Košnja trave za protagonista te zgodbe ni bila na vrhu priljubljenih opravil. Najbrž ni bila niti blizu vrha, čeprav se o tem vsaj v navzočnosti zapisovalke ni jasno izrekel. Ker je bil solastnik nepremičnine in z njo vrta okoli nje, je preprosto tudi njemu pripadel delež domačih opravil.

Na trenutek, ko bo zagnal kosilnico, se je dolgo pripravljal, pravzaprav je odlašal iz dneva v dan, dokler trava ni bila zares godna za košnjo. Že vnaprej se je vznemirjal zaradi potu, ki ga bo oblival po delu, a naposled je le zbral dovolj volje ter se spravil v vrtno uto, kjer je bila posprav­ljena kosilnica. Odkar je imel novejšo in sodobnejšo verzijo rabljene, je bilo vendarle nekoliko laže zbrati voljo za ta korak. Dela se je lotil taktično. Najprej si je oblekel površnik, ki ga je imel pripravljenega posebej za košnjo, nato je drugega za drugim sezul čevlje, da bi si nataknil še obutev za košnjo.

Najprej je vtaknil nogo v levi čevelj, nato še v desnega, avtomatizirano in z mislimi pri travi, ki je bila najbrž spet nekoliko previsoka za lagodno delo. Desna noga se je na sredini čevlja ustavila, potisnil je še malo ter se čudil, kako to, da mu je čevelj nenadoma premajhen. Izvlekel je nogo in stresel čevelj ter ga še tisti hip odrinil, kakor da bi se reč spremenila v pošast. Iz njega je kot strela z jasnega skočila žaba. Krastača. Za vsakdanji okus ne prav čedna, a povsem nenevarna. Podobno hitro, kakor je kosec odrinil čevelj, je ona smuknila v enega izmed kotov.

Ko se je naslednjič spravljal h košnji zaplate trave okoli hiše, je bil enako nenavdušen nad tem duhamornim opravilom. Znova si je nadel površnik ter se ozrl proti čevljem, tokrat s kancem previdnosti. Ni mu bilo do tega, da bi z nogo spet dregnil rjavo bradavičasto znanko. In tudi ona je bila na istem. Spet je bila tam, toda ne v čevlju, ampak zraven njega.

Naučila sta se sobivati.