»Zadnji čas, da so odprli muzeje in galerije, sploh ne vem, zakaj so jih zaprli. Nikoli ni toliko obiskovalcev, da se ne bi mogli razporediti po prostoru,« je vzkliknila obiskovalka Narodne galerije, ki smo jo zmotili med vrnitvijo v ta hram umetnin. Ob njej je stal triletni fantič, ki je tokrat prvič stopil v galerijo – z upanjem, da kje ugleda škrata Gala. Med sprehodom po ljubljanskih muzejih in galerijah smo srečali kar nekaj obiskovalcev, ki so se veselili dostopa do vsaj kanca kulture v živo.



Začeli smo na muzejski ploščadi, na katero gledajo Slovenski etnografski muzej (Sem), narodni muzej in muzej sodobne umetnosti. Če bi decembra 2019 videli zdajšnjo razstavo pred okni Sema, bi najbrž mislili, da gre za kakšen performans. V izložbi stojijo trije dobri možje, vsak v svojih značilnih oblačilih, a z brezizraznim obrazom in masko na njem. Posebni časi so zahtevali posebne prijeme; muzejski eksponati so se postavili k oknom in postali razstava z naslovom V svetlobo oken ujeta dediščina.
 

Virtualni svet je postal resničnost

Kmalu po odprtju obiskovalcev v Semu še ni bilo, a so zaposleni dobrovoljno poročali o tem, kako so jih že med minulim koncem tedna presenetili, saj so razmeram navkljub prišli. Prešteli so jih zelo skrbno: v soboto jih je bilo 15, v nedeljo 23. Primerjave z lanskim letom seveda ni; takrat so imeli skupaj 38.000 obiskovalcev, letos doslej le 11.800. Program so, kot je povedala direktorica Natalija Polenec, večinoma izpeljali, preložili so le nekaj dogodkov in razstavo o antropologinji Branislavi Sušnik.

Vse prihodnje razstave pripravljajo z mislijo, da bi se lahko spet zgodilo zaprtje. »To je bilo težko leto za vse. Spremeniti je bilo treba način razmišljanja, se aktivirati na drugih področjih, virtualni svet je na žalost postal resničnost. Smo pa opazili letos bistveno večji obisk spletnih strani, povečalo se je število sledilcev na družbenih omrežjih. Muzej se je naučil, kako privabljati obiskovalce, da pogledajo v zakulisje muzeja, izvedo zgodbe o predmetih …« je naštevala direktorica.



Čez ploščad, v muzeju moderne umetnosti, so dobro voljo širila dekleta v recepciji. V soboto in nedeljo so naštela kakih 25 obiskovalcev, med njimi so razpoznale dijake in študente, v spomin se je vtisnila družina, ki so ji poslali čestitko in si je takoj po odprtju prišla pogledat razstavo. Ohranjanje stikov je vsekakor pomembno, se je strinjala Dana Terzič, ki je v torek še čakala na prve obiskovalce. Te že na vratih – kot v drugih muzejih – pričaka opozorilo, da brez maske ni vstopa, da je nujno razkuževanje rok, prav tako je zapisano število, ki pove, koliko ljudi se lahko naenkrat zadržuje v prostorih.


 

Čakajoč na praško razstavo

Kako težko so ljudje čakali na odprtje vsaj dela kulturnih ustanov, je bilo mogoče okoli poldneva zaznati v Narodni galeriji. Že ob koncu tedna so našteli 320 obiskovalcev, kakor je zadovoljno povedala direktorica Barbara Jaki, najbolj se jim je mudilo na ogled Mojstrovin Pinakoteke Praškega gradu, ki so jih razstavili malo pred zaprtjem v drugem valu epidemije, na ogled pa naj bi bile do 3. januarja, a so se dogovorili za podaljšanje do 21. februarja.

To razstavo si lahko ogleda 14 ljudi naenkrat (celotna galerija jih lahko, upoštevajoč epidemiološke ukrepe, sprejme okoli 230), ob našem obisku jih je bilo približno deset. Med njimi je bil gospod, ki se je predstavil kot Peter. Vsaj enkrat ali dvakrat na leto obišče Narodno galerijo, nam je zaupal, zanimajo ga predvsem impresionisti pa gre preverit, »ali so še takšni, kot so bili.« Zdaj je težko čakal odprtje prav zaradi praške razstave. Ogledat sta si jo prišli tudi prijateljici, gospe Marija in Jasna. Odpravili sta se takoj, ko sta opazili, da se je odprla. Zaprtje javnega življenja ju sicer, kot sta pripovedovali upokojeni dami, ne prizadene preveč, pogrešata pa kulturne ustanove, zlasti gledališče in filharmonijo. Kajti razni nadomestki po spletu ju ne prepričajo.



V prostranih sobanah galerije smo srečali še malega Etiena, ki je prvič prišel v galerijo. Z babico sta si ogledovala umetnine, mestoma pa tudi pogledovala, ali bo od kod pokukal škrat Gal. Tisti, ki smo se imeli priložnost pogovarjati z direktorico, smo lahko izvedeli, da je Gal pravzaprav nekakšen korona polh, ki se je odločil, da bo ta čas kar prespal, potem pa odločno odprl svojo votlino, pripravljen na rajanje.

Z obiskovalci so v tem času ostali v stiku po družbenih omrežjih; na instagramu, denimo, imajo 8400 sledilcev, dober odziv je bil na spletne tečaje risanja, kvize in delavnice čuječnosti, je naštevala Barbara Jaki. To je prav gotovo vplivalo tudi na to, da so se kmalu po odprtju radi vrnili v galerijo. »Galerije in muzeji so – če ni skupin – zelo varni prostori; razdaljo je mogoče vzdrževati, povsod so varuhi, ki opozarjajo na oddaljenost od drugih obiskovalcev, nošenje mask in razkuževanje,« je poudarila, »hkrati pa so to prostori, ki pripomorejo k reševanju stisk, človeku pomagajo, da se umiri, mu dajo energijo.«

Letošnjega obiska ne bo mogoče primerjati z lanskim, ko so imeli 99.000 obiskovalcev. Letos do zdaj jih je bilo 36.000, torej 40 odstotkov lanskega obiska, prihodkov je bilo za tretjino.


 

Priljubljeni mamut

Prirodoslovni muzej v običajnih časih gosti veliko šolskih skupin in družin, slednje so se po odprtju tudi prve vrnile. Tisto dopoldne so našteli okoli deset obiskovalcev, med njimi je bila osemletna Neža, ki jo je pripeljala njena varuška. Deklica, ki je ravno stala ob okostju mamuta, za velikana ni pokazala kakšnega posebnega zanimanja. Bolj ji je ostal v spominu model kraške jama, je povedalo dekletce, skrito za rožnato masko, ki sicer rado obišče tudi delavnice v muzeju.



Teh zdaj kajpak ne morejo pripravljati, so pa bili po besedah direktorice Brede Činč Juhant prijetno presenečeni, ko so opazili, koliko ljudi se je že prve dni ponovnega odprtja oglasilo pri njih; v soboto jih je bilo 60, v nedeljo 80. Zaradi koronavirusnih omejitev težav ni bilo, saj so se jih ljudje že navadili; na razdaljo jih med drugim opozarjajo označbe, večina interaktivnih točk ni v uporabi, z izjemo nekaterih na začasni razstavi Naše malo veliko morje.

Direktorica prirodoslovnega muzeja, ki bo prihodnje leto praznoval 200. obletnico, podobno kot njeni kolegi v tem letu prepoznava nekaj svetlih točk, recimo prilagajanje na virtualno okolje, dobili pa so tudi nekaj lepih odzivov ljudi, ki jih v običajnih razmerah najbrž ne bi.

»Življenje v muzeju v tem letu je bilo – drugačno. Najbolj nenavadno leto doslej, ki nas je stalno opominjalo, da se moramo bliskovito prilagajati. Na zunaj je morda delovalo zelo umirjeno, v resnici pa je bilo to leto polno nemira, bilo je leto, ko so bile edina stalnica spremembe. Obiskovalce smo pogrešali, čeprav smo bili povezani z družbenimi omrežji, kjer smo svoje delovanje okrepili. Kar seveda ni isto,« je razmišljala. »Morda nas je prav dejstvo, da si fizično ne smemo biti blizu, zbližalo. Opomnilo nas je, kaj v resnici šteje.«
 

Spoštljivi do covid-19 bontona

Pa še v Cekinov grad v Tivoliju, kjer je Muzej novejše zgodovine Slovenije. Tudi tam so sprejeli dobro razpoložene obiskovalce, nekateri so izrazili celo hvaležnost, kot nam je odgovorila Corinne Brenko iz službe za odnose z javnostjo. »Tisti, ki pridejo v muzej, so zelo spoštljivi do muzejskega covid-19 bontona, ki temelji na ukrepih za zajezitev virusa. Seveda si želimo muzej približati tudi drugim obiskovalcem. Upoštevamo ukrepe in potrjujemo, da so muzeji in galerije izjemno varni prostori.«



V soboto in nedeljo so v Cekinovem gradu gostili skoraj enako število domačih obiskovalcev kot v predbožičnem vikendu leto prej. V znamenju časa, v katerem živimo, so zaznali porast obiska razstavnega prostora pred muzejem, ki predstavlja več kot 50-letni opus dokumentiranja demonstracij fotografa Toneta Stojka z naslovom Naša jeza je brezmejna. Obiskovalci so se sicer najpogosteje zanimali za prenovljeni del stalne razstave Slovenci v XX. stoletju, ki predstavlja čas druge svetovne vojne in ki ga obiskovalci do sobote še niso videli v živo, prav tako za zelo aktualno razstavo ob 30. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Slovenijo.

Do 20. decembra so v muzeju novejše zgodovine imeli komaj petino lanskega obiska, po drugi strani pa se je za 35 odstotkov povečalo število obiskovalcev na spletni strani in družbenih kanalih. Leto, ki se izteka, je bilo polno izzivov, je ugotavljala sogovornica iz MNZS: »V času prve izolacije smo pregledali plan dela, določili prioritete in vzpostavili nov način dela. Iz fizičnega prostora smo se pomaknili v virtualni in spletna stran je postala naše okno v svet.«