Hiša na hiši, hiša ob hiši

»V tej hiši sem bila srečna celo življenje, k temu so prispevali družina, dobro vzdušje in zelo prijetno okolje. Hiše smo gradili v stanovanjski zadrugi. V pritličju je hiša precej majhna, ampak funkcionalna. Iz predsobe se pride v kuhinjo, desno so vrata v dnevno sobo. Kuhinja je prehodna, zdaj, ko se premikam s hojico, lahko krožim in nabiram korake,« je nekaj odlik vrstne hiše arhitekta Marjana Šorlija na Velikovški v Ljubljani za aktualno razstavo v ljubljanski galeriji Dessa nanizala ena od stanovalk Anka Jerman.

Tudi zamrežena loža na severu služi svojemu namenu, tu smo sušili perilo. Ob loži je kopalnica in hiša se lahko zjutraj hitro prezrači, je dodala pripadnica prve generacije, ki je tu zaživela v drugi polovici 50. let. Poudarila je, da je bila hiša funkcionalna, zanjo je bila »nobel«.

Kot še posebej dragocen opisuje zunanji prostor, ki ga vidi kot podaljšano dnevno sobo, tam se dogajajo vsi pikniki in praznovanja, saj sprejme tudi večjo družbo. »Atrij mi da veljavo! Vsi mislijo, da grem na morje, jaz pa sem veliko zunaj, sonce in mir mi prijata. Toliko in toliko sosedov, ki so hiše gradili takrat kot mi, se je odločilo za tradicionalne enonadstropne hiše. Zdaj pa pravijo, da so naše nizke atrijske hiše boljše. Vse je v enem nivoju in z atrijem se hiša poveča,« je zaupala avtorjem razstave 11 x 2, 3, 4 … v vrsto: vrstne hiše in dvojčki, ki bo v Dessi na ogled do 14. decembra.

Vrstne hiše na Velikovški ulici, Ljubljana, 1958, arhitekta Marjana Šorlija FOTO: Blaž Jamšek

Velika produkcija, malo zglednega

Po premoru in lanski obuditvi serije razstav 11 x ena – lani so predstavili enajst podeželskih dvokapnic – so zdaj skušali prikazati enajst zglednih primerov vrstnih hiš, ki se zdijo glede na produkcijo precej aktualna tipologija, a marsikaj, kar se še gradi, še ni primerno za objavo, še več pa je primerov, ki niso dovolj kakovostni in niso ustrezali merilom avtoric izbora Kristine Dešman, Maje Ivanič, Špele Kuhar, Špele Nardoni Kovač, Vesne Perovnik in Damjane Zaviršek Hudnik.

Po besedah zadnje so sodobne vrstne hiše marsikdaj preveč uniformirane in ne omogočajo individualnosti. Večina jih ima osrednji bivalni prostor v pritličju, pogosto tudi s toaleto in pisarnico, zgornje nadstropje pa se deli na spalnico s teraso in dvema otroškima sobama. Pogosto je preveč hiš v enem nizu, tako da še zlasti v nepozidanem okolju tvorijo kar nekakšne zidove.

Arhitekti pri načrtovanju v želji, da bi izpolnili usmeritve prostorskih aktov in ustregli željam naročnikov, prepogosto pozabijo na skladnost razmerij; višina hiš je sicer v skladu s prostorskim aktom, prav tako imajo dopustne naklone streh in kolenčne zidove, a se ne skladajo z višinami in podobo hiš. Materiali niso uporabljeni dovolj inovativno, prav tako niso dovolj premišljeni tlorisi hiš, da bi se jih dalo spreminjati skozi različna življenjska obdobja.

Skupina ob gozdui: Verižne hiše, Celovška, Ljubljana, 2019, Gregorc Vrhovec arhitekti in Coinhab arhitekti FOTO: Damjan Švarc

Gradijo jih praviloma zasebni investitorji, in to za neznanega naročnika, zato je interier izdelan le do določene mere. Zunanje površine so marsikdaj neobdelane, pogosto ni oblikovana niti ulica, tako da so hiše brez skupnega javnega prostora, s tem pa tudi ni možnosti, da bi se razvila sosedska skupnost. V primerjavi z nekaterimi vrstnimi hišami, zgrajenimi od 50. do začetka 70. let, ki sta jih – predvsem manj znane tudi strokovni javnosti – v zgodovinskem pregledu k razstavi poseben omenila Andraž Keršič in Ajda Bračič, imajo novodobne prepogosto že vidno ločene vrtove, z ograjami, čez katere ni mogoče pogledovati.

»Pri starih hišah so bili vrtovi večinoma brez ograje, življenje je kar steklo, zdaj so v večini parcele strogo ločene. Zunanji atriji so razmeroma majhne kvadrature, in če ni ograj, si stanovalci lahko optično povečajo svoj prostor s pogledom še na sosedove vrtove,« dodaja kustosinja in arhitektka Damjana Zaviršek Hudnik. Zaradi vsega naštetega in ob pomanjkanju kakovostnih primerov iz zadnjega obdobja so se v njihovem izboru 11 vrstnih hiš naposled znašli tudi dvojčki.

Skoraj vse prednosti individualne gradnje

Naselje A036 na Brdu dopušča, da si stanovalci bivalne prostore uredijo v nadstropju in gledajo nad svojim atrijem v zelenje v daljavi. FOTO: David Schreyer

Po besedah arhitekturne kritičarke Kristine Dešman so vrstne hiše zelo dober kompromis med individualno in kolektivno gradnjo. Gre za zgoščeno gradnjo, ki omogoča ustvarjanje skupnosti s sosedi, kar je v današnjem času vnovič vrednota, hkrati pa posamezniku omogoča skoraj vse prednosti individualne gradnje. Hiša z vrtom je za večino Slovencev še vedno ideal, in ta tipologija ga premore, poleg tega je prostorsko in energetsko racionalnejša, manj je potrebe po cestni komunalni infrastrukturi. Vrstne hiše je mogoče graditi na manjših parcelah tudi znotraj urbanega tkiva.

»Iskale smo hiše, ki se vklapljajo v lokalno okolje in navezujejo na lokalno tradicijo, tiste, ki se poigravajo s tlorisi in jih je mogoče prilagajati različnim življenjskim obdobjem, takšne, ki uporabljajo neke arhitekturne prijeme, kot so zamiki in nadstreški, s čimer je mogoče doseči intimne prostore in vrtove, predvsem pa na videz zmanjšati njihov volumen,« je naštela sogovornica.

V izboru je izpostavila naselje Terasne vrstne hiše F6 s 30 enotami na Brdu v Ljubljani za republiški stanovanjski sklad s podpisom Bevk Perović arhitektov, ki so se po njenih besedah poigravali s prerezom hiše, nizali so hišo na hišo in hišo ob hišo oziroma preizkušali zlaganje enega večjega in enega manjšega stanovanja po višini. Hiše se ponašajo tudi s skupnim zunanjim prostorom, na drugi strani pa se odpirajo v zelenje.

Vrstne hiše na Opekarski z opeko kot navezavo na lokalno zgodovino FOTO: Miran Kambič

Zanimive se ji zdijo Verižne hiše na Celovški v Ljubljani Gregorc Vrhovec arhitektov in Coinhab arhitektov, birojev različnih generacij, ki so bili načrtovalci in hkrati naročniki. »To so hiše za mlade družine. Nekatere se stikajo z daljšo, druge s krajšo stranico ter se ponašajo z različnimi okenskimi odprtinami. Kljub temu da gre za velik kačast volumen v obliki črke L, se živahno lomi, kar ustvarja vtis, da je videti kot majhno naselje,« pojasnjuje Kristina Dešman.

Kot zglednega navaja tudi A036, opečni dvojček na Viču v Ljubljani biroja Arhitektura, ki je bil zgrajen za znanega naročnika in je umeščen v gosto urbano tkivo ter se s svojo ozkostjo prilagaja parceli. Fasada iz temne opeke, prazni volumni in okna dvostanovanjski stavbi dajejo skorajda kiparsko podobo, ga vidi sogovornica.

Kot hiše, ki so malo drznejše in gredo še nekoliko dlje, so nekakšna sodobna interpretacija modernistične vrstne hiše in se navezujejo na Murgle, tudi v materialnosti in uporabi opeke, tako Dešmanova kot Zaviršek Hudnikova opisujeta Soške vile biroja Ofis v Solkanu.

Za zdaj je zgrajenih pet od 28 načrtovanih. Poleg tega, da tako kot denimo Verižne hiše ob Celovški, naselje A036 na Brdu ali dvojčka v ljubljanskem predmestju biroja Kombinat premorejo ambicijo, da se z oblikovanjem zunanjega prostora oblikuje skupnost, dopuščajo, da si stanovalci bivalne prostore uredijo v nadstropju in gledajo nad svojim atrijem v zelenje v daljavi.

»V zgodovinski pregled smo vključili izkušnje stanovalcev v več desetletjih starih vrstnih hišah, ki so zelo pozitivne, zelo radi živijo v njih. Vendar mislim, da imajo tudi kakovostne sodobne isti potencial in omogočajo prijetno bivanje,« je prepričana Kristina Dešman.

Skupaj z Zaviršek Hudnikovo ugotavljata, da so bile vrstne hiše, zgrajene pred sedemdesetimi ali šestdesetimi leti, sicer manjše in bolj skromno zastavljene, so pa v tej svoji skromnosti pokazale več drznosti in eksperimentiranja, med drugim z umestitvijo medetaž, prehodnih sob, delov, ki so lahko razumljeni kot notranji ali zunanji, z bivalnimi prostori v nadstropju ... »Zgodovinski primeri te vedno znova presenetijo in navdušijo,« sta sklenili.