Glava v gozdu, noge v morju, vmes pa skalne stene

Tik pred začetkom poletja je piranska občina presenetila in ob pešpoti med Piranom in Fieso postavila opozorilne table, ki sporočajo, da se je zaradi nevarno valečih se in padajočih kamnov tam prepovedano zadrževati in kopati. Sredi poletja se za ta opozorila nihče ne zmeni. Kopanje pod klifi, ne samo pri Fiesi, še bolj v krajinskem parku Strunjan, je vse bolj priljubljeno, saj je tu obala najmanj okrnjena. V Strunjanu so pred podobnim izzivom: kako zajeziti pretirano turistično obleganje najlepšega koščka slovenske obale.

Nad Mesečevim zalivom na vrhu strunjanskega klifa kraljuje in straži križ, namenjen predvsem morjeplovcem. FOTO: Petra Škrinjar

Nemalokrat srečamo koga, ki se jezi, ker lokalne oblasti ne »uredijo« (zabetonirajo) severne obale podobno, kot so predniki v preteklosti storili z južno. Nekateri bi namesto nametanega in »neurejenega« kamenja že zdavnaj zgradili ceste in »počistili« na videz surove in »nič kaj privlačne« flišnate strmine, ki se iz morja vzpenjajo kvišku. Po možnosti bi ob teh stenah zgradili hotele, vile in garažne hiše.

V resnici pa se med Izolo in Strunjanom razteza najdaljši, štiri kilometre dolg del dragocene naravne, ohranjene morske obale v Tržaškem zalivu. Tu je torej zaradi navidezne surovosti in nedostopnosti, komercialne neprivlačnosti ostal najbolj prvobiten prostor na območju 130 kilometrov, kolikor meri obala Tržaškega zaliva od Gradeža do rta Savudrije.

Rt Ronek je privlačna točka ljubiteljev narave in kopalcev. FOTO: Boris Šuligoj

Od približno 50 kilometrov dolge slovenske obale je le petina naravne in od človeka nespremenjene, največji delež predstavljajo klifi (Debeli rtič, Strunjan–Fiesa–Piran), še posebej lepo ohranjen je ravno del od Simonovega zaliva do Strunjana. Strunjanski klif ima približno 65 hektarov površine in je sestavni del krajinskega parka, ki meri 430 hektarov. To je tudi najvišji flišnati hrib na Jadranski obali, saj nekatere prepadne stene segajo 80 metrov visoko. Nastal je pred kakimi 40 milijoni let v tedaj precej globljem morju, in sicer tako, da so se podvodni plazovi sedimentov odlagali na morsko dno. Iz nakopičenih sedimentov so nastale flišne kamnine, kasneje pa se je morski bazen zožil, morje se je umaknilo, flišne kamnine so se prelomile, nagubale in dvignile na površje, kjer jih že milijone let brusijo in po svoje oblikujejo sonce, morje, dež in veter, da jih lahko mi kot turisti občudujemo.

Strunjanski klif nad Mesečevim zalivom FOTO: KP Strunjan

Prepad iz kamnine, ki teče

Barbara Vidmar z zavoda za varstvo narave, ki je temeljito preučila strunjanski klif in ga popisala v magistrski nalogi, ga je opisala na najkrajši možni način: »Glava v gozdu, noge v morju, vmes pa skalne in flišnate stene.« Klif je živa skulptura, ki se vseskozi spreminja. Beseda fliš izvira iz švicarske narečne besede fliessen, kar pomeni teči. V tem primer tečejo (se valijo, plazijo, padajo) večji in manjši kamni. Potemtakem kamnina, ki teče.

Posebnost teh klifov je torej, da se nenehno spreminjajo in se postopoma, v povprečju po centimeter na leto, umikajo od morja. Seveda se to dogaja na različnih krajih z različno hitrostjo. Sčasoma se klif toliko odmakne, da obvisijo korenine drevesa v zraku celo meter čez rob, čez čas pa tudi drevo zaradi spodjedanja zgrmi v prepad. Zato so nekateri strokovnjaki ocenili, da se bo denimo območje Debelega rtiča najkasneje v tisoč letih povsem zravnalo.

Takšne čudovite krošnje krasijo glavo klifa ob urejeni sprehajalni poti. FOTO: Boris Šuligoj

Barbara Vidmar je ugotovila, da na območju strunjanskega klifa uspeva 60 rastlinskih vrst, tretjina jih sodi med ogrožene, dve vrsti pa sta prizadeti vrsti in bosta na ozemlju Slovenije izginili, če bodo še naprej delovali dejavniki ogrožanja. Na teh klifih je edinstvena situacija, poudarja, ko druga poleg druge uspevajo rastline z nasprotujočimi si ekološkimi zahtevami. Na razdalji enega metra sobivajo tako vlagoljubne kot na sušo prilagojene vrste, denimo mirta, jagodičnica in žuka. Prav jagodičnice tukaj uspevajo najseverneje v Sredozemlju. »Vznožje klifa obliva morje, zgornji rob zarašča dvesto let star gozd. Na kratki razdalji 80 metrov od vznožja do zgornjega roba klifa najdemo nekakšno Slovenijo v malem – od morja prek goličav do gozdov,« pravi Barbara Vidmar.

Na kamnih vzdolž severne obale je pogosto mogoče najti fosilne odtise življenja iz pradavnine. FOTO: Boris Šuligoj

Od fosilov do jastogov in celo koralni greben

Popisala je še druge posebnosti klifa in njegove okolice. Pri rtu Kane (iz smeri Simonovega zaliva proti Strunjanu) so zavite flišne plasti izjemnih oblik, kakršne redko vidimo v Evropi, saj nazorno prikazujejo tektonske premike tal. Na območju Belih skal je večja skupina skalnih gmot odlomljenega turbidita, kot bi jih kdo raztresel po plitvem morju. V Simonovem zalivu je bogato nahajališče fosilov. Mesečev zaliv ali Zaliv sv. Križa je z naravo obdarjen zaliv, obdan s polkrožnimi stenami fliša, na plitvem morskem dnu se bohotijo veliki skalni bloki, morski travniki s cimodocejo, cistoziro, morskimi konjički, do nedavnega tudi leščurji in morskimi datlji.

Značilna podoba najlepšega slovenskega zaliva pod strunjanskim klifom FOTO: Boris Šuligoj

Tu je mogoče videti morske vetrnice in kačjerepe, sredozemske kamene korale, male morske pajke, rakovice, prav tako jastoge. Pred dvajsetimi leti je dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje v naravnem rezervatu krajinskega parka Strunjan naštel 50 vrst rib, zdaj so jih z dodatnimi metodami našli že okoli 70 vrst, to je tretjina vseh, kar jih živi v slovenskem morju. Zahvala za večjo pestrost gre ohranjenosti cistozire in drugih alg, saj ob njih živi 179 vrst nevretenčarjev. Zato si prizadevajo, da bi z nekaterimi spoznanji piranskih morskih biologov skušali dodatno presajati cistozire, da bi videli, ali lahko tako kljubujejo negativnim pojavom, denimo podnebnim spremembam, ki po drugi strani desetkajo morske vrste.

Sredozemska kamena korala pri rtu Ronek. Iz teh je sestavljen edinstveni koralni greben pred Mesečevim zalivom. FOTO: KP Strunjan

So se pa morski biologi nadvse razveselili napovedi vodstva krajinskega parka, da si prizadevajo na območju rta Ronek razširiti varovani obrežni morski pas s sedanjih 200 na 430 metrov od obale, s čimer bi dodatno zaščitili edinstven koralni greben (iz apnenca sredozemskih kamenih koral), ki se nadaljuje od rta Ronek proti odprtemu morju, saj je to pomemben življenjski prostor, v katerem uživajo in se razvijajo morska bitja. Največ je rib iz družine ustnač, babic, šparov in glavačev.

Pol milijona obiskovalcev na leto

Direktor Marko Starman je povedal, da povsem natančnih podatkov o dosedanjem obisku krajinskega parka še nimajo, po ocenah pa je gostov od 300.000 do 500.000 na leto. Vsaj 300.000 je turističnih prenočitev v strunjanskih hotelih in zasebnih sobah. Vendar je še veliko dnevnih gostov, ki pridejo na kopanje ali na sprehod, nekaj jih prihaja z barkami in se zasidrajo tam, kjer je sidranje še dovoljeno. Doslej so na skrivna mesta nastavili tri števce sprehajalcev, ki hodijo k Mesečevemu zalivu, po urejeni poti do Belih skal in skozi strunjanske soline. Na podlagi štetja bodo vedeli, koliko gostov natančneje zahaja v posamezne dele parka in kakšne ukrepe bodo morali sprejeti, da ga ne bi pretirano obremenili. V strunjanskem parku je to sicer težko doseči, ker ne gre za prostor, ki bi ga bilo mogoče zapreti z eno zapornico. V Strunjan in iz njega vodijo številne poti, tako po kopnem kot po morju. Tudi struktura gostov je različna, od tistih v hotelih in gostinskih obratih, do kolesarjev, pohodnikov, kopalcev in morjeplovcev.

FOTO: KP Strunjan

»Naš cilj je izmeriti okvirno nosilnost zmogljivosti parka. V skrajnem primeru bi lahko minister za naravne vire izdal posebno odredbo, da bi omejili pristop. Toda to bi zelo zapletlo upravljanje parka. Zdaj imamo štiri parkovne nadzornike. Seveda je treba nadzorovati onesnaževanje, smetenje, dodaten vpliv na erozijo. Bolj me skrbita množično sidranje plovil, s katerim uničujejo morsko dno, in ribiški krivolov. Taborjenja in kurjenja v naravi je manj, še vedno pa opažamo, da ljudje na obali skladajo kamenje in si urejajo zasilna bivališča za dnevno bivakiranje. Prestavljanje kamnov ni dovoljeno,« je pojasnil Starman. Dodal je, da je na spletni strani krajinskega parka objavljen zemljevid nevarnega padanja kamenja s klifa. Ljudje vse prelahkotno kar zaspijo na plaži, in to pod klifom, s katerega se lahko vsak trenutek utrga kamen, večja skala ali celo plaz.

Tako prozorno je morje v Mesečevem zalivu, v njem pa raj za številne morske prebivalce. FOTO: Boris Šuligoj

Lepi, nevarni, a tudi kontemplativni sprehodi

Tik nad klifom je urejena sprehajalna pot, dolga nekaj več kot pet kilometrov, prehodimo jo v poldrugi uri. Z vrha klifa je mogoče po treh poteh priti do obale, do Belih skal, rta Ronek in Mesečevega zaliva. Tudi hoja po teh poteh je nevarna, ker sprehajalcu lahko zdrsne, še posebej po dežju, enako velja za na videz nedolžen sprehod po kamnih in produ ob obali, ki zahteva vsaj nekaj telesne pripravljenosti. Ob poti je več informativnih tabel, ki turistu ponujajo osnovne podatke o tem, kako klifi niti približno niso dolgočasno in pusto okolje, nasprotno, so okolje, ki omogoča nadpovprečno pestrost življenja. Le videti ga je treba znati.

Rt Ronek je privlačna točka ljubiteljev narave in kopalcev. FOTO: Boris Šuligoj

Včasih tukaj vidijo še veliko več, kot bi si človek mislil. Leta 1512 sta čuvaja vinogradov v noči na 15. avgust ugledala Marijo, ki se jima je prikazala in jima potožila, da je njena »hiša« (cerkvica) na strunjanskem hribu, lučaj od klifa, grdo zanemarjena in podrta. In hkrati posvarila: »Gorje Piranu, če se ne popravi!« Naslednje leto so res zgradili novo cerkev Marijinega prikazanja, ki je nato postala največja romarska pot v Istri. Tik nad prepadom pa postavili križ, ki varuje mornarje in ribiče. Odtlej nosi zaliv pod njim ime po tem križu, ki so mu v jugoslovanskih časih odvzeli nekaj svetniškega sija. Nikakor pa mu ni mogoče odvzeti slovesa najlepšega slovenskega zaliva, ki se brez slehernega sramu in lažne skromnosti primerja z najlepšimi na Jadranu.