Na najlepši piranski plaži prepovedali kopanje

Tik pred začetkom kopalne sezone so na priljubljeni poti iz Pirana v Fieso postavili šest opozorilnih tabel, ki sporočajo, da je prepovedano zadrževanje in kopanje ob obali, dve pa opozarjata, da je pot nevarna, zato jo ljudje uporabljajo na lastno odgovornost. To je vzbudilo komentarje in žolčne razprave; so pomembnejši neokrnjeni flišnati klifi, ki krasijo slovensko obalo, ali varnost ljudi? Ali pa obstaja še tretja možnost: da bi sprehajalci in kopalci varno živeli v sožitju s klifi in naravno kotalečimi se skalami?

Ponekod piše, da je kopanje prepovedano, ponekod pa, da je prehod na lastno odgovornost. Tako se lahko občina in država znebita vsaj delčka odgovornosti.

Pot med Piranom in Fieso je vsako leto bolj priljubljena med turisti in domačini, saj je to zanje ena od redkih poti do zelenja in narave. Če hočejo ubežati utesnjenemu in natlačenemu mestnemu zidovju, morajo mimo klifov. V občinski upravi pojasnjujejo: »Pot pod temi klifi, ki so zaradi erozije precej 'živi', ne bo nikoli stoodstotno varna. Zato smo dolžni opozoriti, da so sprehodi zaradi erozije tam nevarni, saj pot ni v celoti zaščitena. Zdaj smo postavili več opozorilnih tabel, ki opozarjajo na nevarnost. Če bi občina lahko namestila mreže, kot so nameščene na klifu nad cesto ob vhodu v Piran, bi bila ta pot in tudi kopanje precej varnejša,« so nam odgovorili iz kabineta piranskega župana Andreja Korenike.

S temi napisi naj bi se rešili odgovornosti. Prepoved nima zakonske podlage. Foto Boris Šuligoj

Oboki ščitijo cerkev in mesto

V piranski občinski upravi velja prepričanje, da ima pri varovanju poti pod klifom glavno besedo Zavod RS za varstvo narave, ki je že pred leti določil, kaj se na klifih sme in česa se ne sme početi. Pirančani imajo sicer dolgo tradicijo »spopadanja« z erozijo klifov. Če se ji že pred stoletji ne bi postavili po robu, bi bilo piranskega polotoka precej manj, kot ga je danes. In na piranskem hribčku bi stale samo še ruševine mogočne cerkve sv. Jurija, ki daje pečat mestu. Konec 17. stoletja (po temeljiti prenovi cerkve) so začeli graditi 11 obokov, visokih 30 metrov nad morjem, ki so jih prenovili v letih od 1997 do 2008 s pomočjo nepovratnih sredstev tako imenovanega norveškega mehanizma (skupna vrednost prenove približno en milijon evrov). Ti oboki so zdaj spomenik prve kategorije. Ščitijo cerkev in mesto.

Podobnih obokov tedaj niso zgradili pod bližnjim župniščem, zato je pred leti grozilo, da bo župnišče zgrmelo v prepad (70 centimetrov stavbe je že viselo v zraku). K sreči so temelje župnijske stavbe na samem robu klifa pred dvema letoma za silo zasidrali.

Piranska cerkev je že več kot 300 let zavarovana z oboki. Brez njih bi se vsaj del cerkve že porušil. Župnišče je zdaj tik nad prepadom, a z urejenimi temelji (za približno naslednjih 20 let).

»O tem, da bi tudi na tej strani klifa, pod župniščem, zgradili podobne varovalne oboke, strokovnjaki spomeniškega varstva nočejo niti slišati. Ko sem jih opozoril, da bomo na ta način izgubili župnišče in druge stavbe, mi je eden od strokovnih delavcev očital, češ, zakaj pa so naši predhodniki postavili sem župnišče, in me vprašal, kdo je bil prej tukaj: kamen ali človek. Očitno dajejo prednost kamnu pred človekom. Župnišče so postavili pred stoletji, ko je bilo še daleč od prepada. Zdaj pa taki uradniki bolj varujejo kamen kot človeka in spomenike. Pri obnovi temeljev župnišča niso dovolili, da bi spustili mrežo po hribu do obale, ampak samo do polovice hriba. Kamenje kljub temu pada na plažo, erozija še naprej spodjeda hrib. Izračunali smo, da na leto pobere od 1,5 do tri centimetre. Torej skoraj tri metre hriba v stotih letih. Če ne bi bilo obokov, bi bila največja piranska cerkev že ruševina. Ne morem verjeti, da ne upoštevajo zdrave pameti,« je nad tako »strategijo« varovalcev Pirana ogorčen piranski župnik Zorko Bajec.

Posebnost slovenske obale

Klifi so izjemna posebnost obale slovenskega dela Istre in sta skrb zanje ter njihovo varovanje povsem upravičena. Toda zaradi kotalečih se kamnov je bilo pod temi klifi že več nesreč. Pred leti je velika skala pri Fiesi sprehajalki odščipnila vseh pet prstov na nogi. Pred štirimi leti se je problema lotil nekdanji župan Đenio Zadković. Občina je načrtovala zaščito celotnega klifa v dolžini 840 metrov nad potjo proti Fiesi. Vendar je spomeniško varstvo dovolilo zaščito le na približno 300 metrih poti. V zadnjih štirih letih je občina za sanacijo brežine in postavitev varovalnih mrež ob poti porabila 455.500 evrov (od tega je 200.000 prispevalo ministrstvo za okolje in prostor) in za sanacijo klifa pod župniščem 447.000 evrov (država je prispevala 320.000 evrov).

V občinskem uradu za investicije nam je Karmen Pines pojasnila, da so se varovalne in zaščitne mreže doslej izkazale kot učinkovite. Zaščitne mreže namreč s posebnimi vzmetmi amortizirajo in primerno zaustavijo tudi precej velike skale, ki skoraj vsak mesec, še posebej ob nalivih in močnejšem vetru, padajo s klifa.

Table razglašajo prepoved, vendar je nihče ne upošteva. Foto Boris Šuligoj

Inženir geotehnologije Jurij Čadež je pred dvema mesecema podal oceno stanja ob poti proti Fiesi ter predlagal ukrepe. Zapisal je, da so sanacijska dela v preteklosti preprečila nevarnost padanja kamenja na približno 300 metrih razdalje. Na preostalem delu pa pešpot ni varna za zadrževanje ljudi. Zato je predlagal, da se čim prej pristopi k zaščiti še preostalega dela poti. Prav on je predlagal postavitev tabel z opozorilnimi napisi: »Previdnost pri prečkanju tega območja. Možnost padanja večjih kamnov z brežine. Prepovedano kopanje in zadrževanje na plaži.«

Predlagal je odvoz zemeljskega plazu in dela nestabilnega fliša, takojšnjo odstranitev materiala, ki se je nabral v mrežah, dodal je, naj plezalci pregledajo večje kose skal, ki visijo z brežine, in jih tako ali drugače odstranijo, preden bi padle same. Občina je za praznjenje mrež in interventno čiščenje skal samo na tem območju v letošnjem proračunu namenila 60.000 evrov.

Varovalne mreže učinkovito zadržujejo padajoče kamenje nad dolgo kamnito klopjo z lepim razgledom na Tržaški zaliv. Foto Boris Šuligoj

Ni podlage za sankcioniranje

Ker za prepoved zadrževanja na obali ni zakonske podlage, nihče od kopalcev ali sprehajalcev ne tvega nobenih sankcij. Ima pa občina vsaj nekoliko mirnejšo vest. O tem, kdo bo odgovarjal, ko se bo v prihodnjih letih verjetno zgodila nova nesreča, pa menda ne bi smelo biti dvoma: tisti, ki ne dovoli zaščitnih ukrepov.

V Piranu si želijo, da bi od piranske Punte pod cerkvijo speljali urejeno pot, vendar čakajo na soglasja zavoda za varstvo narave in zavoda za varstvo kulturne dediščine. Zdaj ljudje plezajo sami po spodnjem delu (temeljih) obokov, kar je lahko zelo nevarno. S tako potjo (od piranske Punte proti Fiesi) pa bi utesnjeno mesto dobilo novo pot ob severni obali Piranskega polotoka.

Slovenska istrska obala se ponaša s klifi iz peščenjaka, ki so pravi geološki biser, vendar polni pasti. Kjer so močno naseljeni, predstavniki občin iščejo rešitve za sožitje. Od Fiese vodi zelo slikovita pot do Pirana, vendar draga za vzdrževanje. Foto Boris Šuligoj

Zamisel dosedanjega direktorja Okolja Piran Gašparja Gašparja Mišiča, da bi nad potjo proti Fiesi zgradili veliko garažo za Piran, je utonila v pozabo. Toda izkušnja piranske cerkve in župnišča Pirančane uči, da bo erozija prej ali slej dosegla pokopališče in bo odkrivala grobišča, kmalu zatem se bo lotila še nogometnega stadiona in piranskega obzidja, katerega skrajni stolp je (ravno zaradi nevarnosti zdrsa v prepad) že nekaj let zaprt. Verjetno ni daleč čas, ko bo ta stolp spomeniško zaščitenega mestnega obzidja zares zgrmel v prepad.

Vprašali smo tudi Zavod RS za varstvo narave, kjer so nam odgovorili, da letos niso prejeli nobene vloge za poseganje v klife, so pa leta 2019 izdali pozitivno mnenje k vrsti ukrepov, ki so od leta 2019 pomembno prispevali k varnosti sprehajalcev, hkrati pa ohranjali naravne vrednote. Pred štirimi leti so dovolili ukrepe na tistih delih klifa, ki so najbolj izpostavljeni krušenju, pri čemer so dovolili tudi namestitev zaščitnih mrež.

»V poštev pridejo tisti ukrepi, ki ne spreminjajo bistveno procesov in lastnosti. Izpostavljenost erozijskim procesom je pri posameznih odsekih klifov zelo različna. V marsikaterem primeru tako zaščita kopalcev in sprehajalcev sploh ni potrebna. Kjer pa morebiti je, je treba ukrepe in njihovo oblikovanje prilagoditi situaciji in upoštevati omejitve drugih naravovarstvenih statusov,« so še odgovorili z Zavoda RS za varstvo narave.