Fójba

Ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu se obeta komemoracija, do katere ob trenutni epidemiološki sliki morebiti niti ne bo prišlo. A že obet predsednikovega obiska bazoviške fojbe je dovolj, da so vzniknili pomisleki, nasprotovanja in pretresanje še nerazjasnjenih zgodovinskih dejstev.



V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je fojba razložena kot narečno zahodno poimenovanje za kraško jamo. Beseda je prevzeta iz latinske besede favea (it. foiba), ki pomeni prazen prostor, jamo, rov. Fojba je tako za kraški svet značilen pojav, katerega vijugasti rovi se v globino razpredajo od ozkega, pogosto skritega ustja na površju. A danes je v knjižni slovenščini beseda doživela pomenski prenos, saj ne označuje le kraške jame same po sebi, ampak tudi z njo povezana zgodovinska dejstva o (po)vojnih pobojih na Tržaškem, Goriškem in v Istri.

V rabi pogosta zveza žrtve fojb tako ne označuje žrtev, ki bi v kraško jamo nemara zdrsnile po nesreči, temveč žrtve, ki so bile v tako jamo ali kako drugo luknjo na skrivaj vržene po usmrtitvi zaradi političnih vzgibov. Tudi zveza problematika fojb ne označuje problematike kraških jam, temveč problematiko pobojev. Ob besedi fojba so v slovenščini (prav tako tudi v italijanščini) nastale tudi številne tvorjenke: infojbirati v pomenu ‘usmrtiti človeka in ga vreči v brezno’, infojbiran ‘ki je usmrčen in vržen v brezno’, infojbiranec ‘kdor je usmrčen in vržen v brezno’, infojbator ‘kdor usmrti človeka in ga vrže v brezno’.



Ali je obisk bazoviške fojbe, ki pravzaprav ni kraška jama, ampak rudniški jašek, dejanje sprave ali politično spreobračanje zgodovine in sprenevedanje, naj presodi vsak sam. Zagotovo pa ni prav nič človeka dostojnega v tem, da se življenje kogar koli klavrno in brez slovesa konča v fojbi, rovu ali kateri koli drugi jami.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša)