Odkrili prenos zvoka, ki je neslišen do cilja

Če je Arhimed ob valovanju vode, ki je pljusknila čez rob škafa, v katerem se je kopal, in mu razkrila zakonitost prostornine, vzkliknil Eureka!, se je ob najnovejšem odkritju v 21. stoletju, za katero je prav tako zaslužno valovanje, a neslišnega in neotipljivega ultrazvoka, slišal drugačen vzklik: Aleluja iz Händlovega oratorija.

Tako v tisku opisujejo odmeven eksperiment s področja zvoka, za katerega navajajo, da bi lahko prav prišel na javnih mestih, denimo v muzejih. V drugi, morda odločilnejši instanci pa, da bi morda zanimal vojaško industrijo.

»Zvočni mehurčki« in »šepetajoči žarki«

Znanstveniki s pensilvanske državne univerze so razvili tehniko daljinskega pošiljanja zvokov določeni osebi, ne da bi jih kdorkoli na poti do nje slišal. V poskusu so usmerili neodvisna »žarka neslišnega ultrazvoka« tako, da sta vsak s svoje strani obdala prejemnikovo glavo, ko sta se pred njegovim obrazom križala, pa sta ustvarila omenjeno Alelujo iz Mesije. Znanstveniki so te oddaljene »zvočne mehurčke« označili za »slišne enklave« ali »šepetajoče žarke«.

Po pisanju španskega El Paísa menijo, da njihov eksperiment še deluje kot znanstvena fantastika, a so po drugi strani prepričani, da bi lahko prav prišel pri omogočanju prejemanja osebnih zvočnih sporočil na javnih mestih brez, denimo, uporabe slušalk.

Strojni inženir Jia-Xin Zhong, ki je vodil eksperiment, je prepričan, da bi lahko zvočni mehurčki olajšali tudi zaupno vojaško komunikacijo, izboljšali izkušnjo navidezne resničnosti ali ustvarili tiha območja sredi hrupa. Rezultati poskusa so bili ta teden objavljeni v reviji Pnas ameriške akademije znanosti.

Kot razglašen star radio

Po drugi strani profesor akustike in biomedicinskega inženiringa na omenjeni univerzi Yun Jing opozarja na njegove omejitve. Izpostavil je, da se je Händlova Aleluja slišala kot razglašen star radio, glavni dejavnik pa je bila zelo majhna razdalja, merjena v centimetrih. »Ultrazvočni valovi v zraku hitro oslabijo, zato bo doseganje, denimo, stotih metrov težko, razen v primeru uporabe močnih ultrazvočnih oddajnikov,« je pojasnil. Ultrazvočni zvočniki zahtevajo tudi visoke ravni energije, kar pomeni veliko porabo, po drugi strani pa varne ravni izpostavljenosti ljudi ultrazvoku še niso opredeljene.

Kaj pa vojska? V El Paísu so navedli mnenje inženirja telekomunikacij Juana Miguela Navarra s katoliške univerze v Murcii, ki je v preteklosti z Yun Jingom sodeloval pri akustičnih simulacijah za velike prostore. Opozoril je, da fokusiranje zvoka več kot 20 let uporabljajo v varnostnih aplikacijah, kot so zvočne naprave dolgega dosega, ki veljajo za nesmrtonosno orožje.

Oddajajo boleče zvoke, ki onesposobijo sovražnika. »Novost te nove študije je, da nam omogoča reprodukcijo zvočne pasovne širine, primerne za prenos govornih in glasbenih signalov nizke kakovosti,« je poudaril Navarro.