Vitanje, ki šteje okoli 850 prebivalcev, je na zemljevid Slovenije in sveta pred trinajstimi leti postavil Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga. Vsako leto se vanj zgrne okoli 23.000 obiskovalcev, od tega je večina (sedem tisoč) otrok in mladostnikov, prihajajo tudi študenti arhitekture, tehnološka podjetja pa tam najemajo prostore za izvedbo srečanj in konferenc.

Leta 2006 so v Vitanju, od koder izvira rod pionirja kozmonavtike Hermana Potočnika Noordunga, uredili spominsko sobo, in sicer v graščini, kjer je bil Potočnikov stari oče upravitelj vitanjskega gospostva. Skrbnik sobe Srečko Fijavž, tudi takratni direktor vitanjske občinske uprave, pa je naposled z umetnikoma Miho Turšičem in Draganom Živadinovom oblikoval projekt Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT), ki so ga zgradili na mestu nekdanjega kulturnega doma, njegovo odprtje pa je bilo označeno kot eden od največjih dogodkov leta 2012.

Osnovni koncept in poslanstvo je bila kulturalizacija vesolja: vesolje, vesoljske tehnologije, vesoljska raziskovanja kot kulturni fenomen, eden večjih zalogajev projekta pa, kot je tedaj povedal Fijavž, umestitev objekta v staro trško jedro Vitanja, saj je bilo pri tem treba upoštevati stroge spomeniškovarstvene smernice, poleg tega pa je moral biti objekt primeren za izvajanje lokalnih potreb.

Center Noordung so zgradili na mestu nekdanjega kulturnega doma, njegovo odprtje pa je bilo označeno kot eden od največjih dogodkov leta 2012. FOTO: Tomaž Gregorič

Prepoznaven doma in v tujini

Kot se spominja arhitektka, soustanoviteljica biroja Ofis Špela Videčnik, so Dragan Živadinov in predstavniki krajevne skupnosti razmišljali o vabljenem natečaju za štiri priznane slovenske biroje, Bevk Perović, Dekleva Gregorič, Ofis ter Sadar in Vuga, na sestanku, ki ga je zaznamoval karizmatični nastop Živadinova in na katerem so vsi navzoči arhitekti prepoznali izziv, pa se je naposled porodila ideja, da bi kulturno središče zasnovali kar vsi skupaj.

»S kolegi smo to soglasno podprli. Potem smo se nekajkrat sestali in hitro ugotovili, da bi želeli graditi na ideji in podobi Noordungovega orbitalnega bivalnega kolesa. In res je na koncu nastala zgradba s tako obliko, ki je bila tudi tehnični izziv, a ga je statik, inženir Aleksander Gaberščik, uspešno rešil. To nagnjeno kolo stoji le na malih stebričih, s čimer smo ustvarili vtis, kot da nekako lebdi nad zemljo,« je poudarila.

Sicer pa jo je navdušilo, da je bila njihova arhitekturna zamisel v tako majhnem kraju sprejeta, da jo je sprejel tudi zavod za varstvo kulturne dediščine, da so zanjo hitro pridobili gradbeno dovoljenje in stavbo v dokaj kratkem času tudi zgradili. Kulturni center v Vitanju v biroju Ofis še vedno štejejo za enega svojih najljubših projektov, gre za izjemno zgradbo, poklon prav tako edinstvenemu življenju in delu slovenskega inženirja, ki je postavil temelje raziskovanja vesolja in ki je veliko bolj prepoznan v tujini kot v Sloveniji.

»Noordungovo orbitalno bivalno kolo, ki ga je uporabil tudi hollywoodski režiser Stanley Kubrick v svojem znanstvenofantastičnemu filmu Odiseja 2001, z Rokom (Omanom op. p.) vselej predstavljava študentom na Harvardu in univerzi UCLA, jemljemo si ga za izhodišče pri snovanju futurističnih objektov, bivališč, še zlasti v luči podnebnih sprememb, nekega dne morda tudi pri osvajanju vesolja oziroma drugih morebitnih planetov,« razkriva arhitektka.

Posebna dinamika kreativnega procesa

Po besedah njenega stanovskega kolega Aljoše Dekleve je snovanje projekta, pri katerem so sodelovali biroji, ki so sicer prepoznavni vsak po svojem arhitekturnem jeziku, v idejni fazi potekalo kot enodnevne delavnice. Na njih so se srečevali iz tedna v teden, ko so razvili koncept in glavne oblikovne poteze stavbe, pa so si posamezne faze projekta razdelili. Prvo fazo sta prevzela biroja Ofis ter Sadar in Vuga, biroja Bevk Perović in Dekleva Gregorič pa sta projekt pripeljala do izvedbenih načrtov.

Pot je skozi razstavo nagnjena v dve smeri in to je tisti učinek stavbe, ki deluje na obiskovalca. FOTO: Tomaž Gregorič

»Oblika arhitekturnega sodelovanja je bistveno vplivala tako na dinamiko kreativnega procesa kot na končni rezultat, ki je bil v Sloveniji in po svetu priznan presežek,« pravi Dekleva. Tudi arhitekt Boštjan Vuga ga še vedno vidi kot edinstven primer v zgodovini Slovenije, pri katerem so sodelovali biroji, ki so generacijsko povezani in so kljub prijateljskim vezem največkrat tekmeci.

»Na začetku smo se veliko pogovarjali, kaj bo tisto, kar bo objekt povezovalo z Noordungom, na neki način smo hoteli izzvati gravitacijo. Tako kot je Noordung sprojektiral prvi bivalni stroj za bivanje v vesolju, smo tudi mi poskušali pokazati, da ko se giblješ znotraj tega objekta, sta tvoje gibanje in ravnotežje izzvana z gravitacijo. Zato je pot skozi razstavo nagnjena v dve smeri in to je tisti učinek stavbe, ki deluje na obiskovalca,« je opisal Vuga.

Oblikujeta jo dva valja, cilindra, ki se preklapljata drug v drugega oziroma se stikata, s čimer so se arhitekti vnovič navezali na Potočnikovo vesoljsko kolo, obenem pa se jim je zdelo zanimivo predvsem to, da bo takšen na videz povsem tuj objekt kot kakšen primerek iz vesolja sredi Vitanja glede na svojo uporabo vseeno kontekstualen.

»Ta pot, ki obiskovalca pelje skozi vhodno plazo v notranjost in po vijačnici v prvo nadstropje in prek mezanina na streho, iz objekta popelje po zunanjih stopnicah. Torej, ta pot pokaže, kako se da objekt doživeti znotraj tega ruralnega okolja. Skozi vsak del zunanje poti navzdol se tako odkrivajo različne vizure,« še poudarja.

Kljub futuristični podobi se tu odvijajo številne prireditve lokalne skupnosti. FOTO: Tomaž Gregorič

Zanimiv je tudi zaradi svoje dvojne uporabnosti, ki jo Dekleva označuje kar za socialno inovacijo. Občina Vitanje je za projekt prispevala zemljišče, na katerem je stal dotrajan kulturni dom, kjer so se dogajale vse ključne prireditve vitanjske skupnosti in posameznih društev. Naloga tega centra je bila zato hibridna: po eni strani je objekt, ki predstavlja tehnologije človeštva v vesolju in Noordungovo delo, po drugi strani pa se v objektu odvijajo vsebine lokalne skupnosti.

»Veliko prostorov v objektu smo zasnovali kot večopravilne. Denimo, osrednja okrogla dvorana je primerna za kulturne prireditve, šolske dejavnosti, gledališke predstave, delavnice in razstave. V podzemni etaži so bili prostori, namenjeni vitanjskim društvom, in sanitarije z garderobami, opremljene s tuši in nekoliko povečano kapaciteto, za podporo velikim kulturnim prireditvam in zunanjemu športnemu igrišču, kjer je mogoče prirediti na primer nogometni derbi in ustrezno servisirati tako domačo kot gostujočo ekipo,« našteva sogovornik.

Sproščen spoj lokalnega in internacionalnega

Tudi Matija Bevk ima tako kot njegovi kolegi na projekt in sodelovanje lepe spomine in ga opisuje kot zelo zanimivega. Mimogrede omeni, da je nastal v obdobju svetovne finančne in gospodarske krize, ko v Sloveniji za arhitekte ni bilo veliko dela.

Veliko prostorov v objektu so zasnovali kot večopravilne. FOTO: Tomaž Gregorič

»Štejem ga za zelo zanimiv princip in sproščen spoj lokalnega in internacionalnega. Lokalnih želja, potreb, programov in lokalne scene, vezanih na zadružni dom, in internacionalnega muzejskega prostora, ki pravzaprav sega v območje vesolja. Predvsem pa je pokazatelj, da je bilo mogoče z energijo lokalnih ljudi, pobudnikov projekta in našim angažmajem stvari razmeroma hitro pripeljati do cilja in do različnih učinkov, med drugim tega, da se je neki mali kraj vidneje vrisal v zemljevid Slovenije in tudi širše okolice ter da mu je center prinesel marsikaj, česar drugače ne bi imel. Tudi zgrajen je bil za izredno malo denarja,« je poudaril. Prepričan je, da je takšnih projektov premalo, saj svojevrstno sodelovanje prinaša učenje za vse, med drugim za lokalne skupnosti, ki bi lahko tako pridobile nove, sodobne objekte, ki pa so še vedno del lokalne scene.