Črte, ki so z nami že pol stoletja

Navadni potrošnik si dandanes najprej v misli prikliče tisti pisk na blagajni v prodajalni, ko črtno kodo odčita trgovec ali trgovka. Postala je tako vsakdanji del nakupov, da je še opazimo ne več, niti tistih cifer, ki so v nekem nenavadnem sosledju napisane na njej. Prav ta 13-mestna številka, uradno ji rečejo številka GTIN, te dni praznuje 50 let, ideja o črtni kodi pa je še dobrih 20 let starejša.



Obletnic, povezanih s črtno kodo, je več in na hitro se je težko odločiti, katera je bolj prelomna za njen nastanek in uveljavitev. Zadnjega marca 1971 je nastala tako imenovana univerzalna koda izdelka, bolj znana kot GTIN (Global Trade Item Number) in z njo povezane črtne kode, s katerimi so označevali prodajne artikle v ameriških veleblagovnicah. »Inovacija, ki je omogočala v začetnem obdobju predvsem hitrejše delovanje trgovskih blagajn, je v naslednjih desetletjih prerasla v informacijski esperanto za hitrejši zajem podatkov in zmanjševanje človeških napak,« so prelomni datum opisali v GS1 Slovenija, ki pri nas skrbi za mednarodne standarde za identifikacijo in elektronsko izmenjavo podatkov, tudi črtne kode.
 

Delo zagnanih mladcev

A vsaj za tiste, ki imajo s črtnimi kodami še najintimnejši stik ob pisku na blagajni, je zanimivejša zgodba izpred dobrih sedemdesetih let, ko je inženir strojništva Norman Joseph Woodland sedel na plaži in razmišljal o prošnji svojega prijatelja Bernarda Silverja. Mlademu diplomirancu na takratnem Inštitutu za tehnologijo Drexel v Filadelfiji je namreč leta 1948 prišel na uho pogovor med dekanom in enem od predstavnikov lokalne verige trgovin s hrano Food Chain, ki si je želel, da bi na inštitutu iznašli način za avtomatizacijo nakupov na blagajni. Dekan je prošnjo zavrnil, si jo je pa dobro zapomnil Silver in jo prenesel 27-letnemu Woodlandu, ki je po diplomi že poučeval na inštitutu. Izziv ga je prevzel, zagrizeno je začel iskati rešitve, a se prva ideja s črnilom, ki bi ga bilo mogoče odčitavati z ultravijolično svetlobo, ni izšla.



Nekega dne je torej sedel na plaži in risal v mivko različno debele vzporedne črte – in dobil zamisel. Prepričan, da jo je mogoče razviti, je zapustil inštitut, se preselil v očetovo stanovanje na Floridi in začel razvijati sistem, dokončni preboj pa je dosegel, ko je črtno kodo s plaže povezal z Morsejevo abecedo, ki jo je spoznal še kot tabornik. Vse to je mogoče prebrati v članku Barcodes Sweep the World (Tony Seideman, Wonders of Modern Technology, 1993). »Pike in črte sem samo podaljšal navzdol in naredil ozke in široke linije,« se je pozneje, ko je bil že v pokoju, spominjal Woodward.
 

Patent s številko 2.612.994

Z idejo se je vrnil na Drexel, jo izpopolnil in 20. oktobra 1949 sta s Silverjem že vložila patent za prvi koncept črtne kode v obliki tarče. Patent s številko 2.612.994 so potrdili dve leti pozneje. Vmes, leta 1951, se je Woodland zaposlil pri podjetju IBM in poskušal delodajalca prepričati o razvoju sistema, a so v podjetju naposled ugotovili, da bi za projekt, resda zelo zanimiv in izvedljiv, potrebovali ustrezno opremo. IBM je sicer hotel odkupiti patent, toda za bistveno nižjo ceno, kot sta ga bila avtorja pripravljena prodati. Leta 1962 je v njuno ceno privolilo podjetje Philco; plačali so jima 15.000 dolarjev, kar je vse, kar sta moža po poročanju New York Timesa neposredno zaslužila od izuma; le leto zatem je pri komaj osemintridesetih letih zaradi bolezni Silver namreč umrl.



Philco je patent prodal korporaciji RCA, ki je na srečanju živilske industrije predstavila sistem črtne kode v obliki tarče. Pa smo spet pri IBM; njihovi predstavniki so opazili, kakšno pozornost je to pritegnilo; kmalu so Woodlanda (patentne pravice so se namreč iztekle leta 1969) premestili v njihovo enoto v Severni Karolini, kjer je imel pomembno vlogo pri razvoju najbolj priljubljene in najpomembnejše različice tehnologije, Universal Product Code (UPC), ki pa ima 12 mest.

Več kot dvajset let je torej trajalo, da je ideja Woodlanda in Silverja postala resničnost. Odčitavanje simbola v obliki črtne kode je namreč omogočil šele razvoj mikroprocesorjev in čitalcev s pomočjo laserskih žarkov, ki so jih v veliki meri razvili v podjetju IBM pod vodstvom inženirja Georgea Laurerja. Njegova koda ima nam znane vertikalne črte, saj jih je bilo laže natisniti kot krožne Woodwardove in Silverjeve. Sistem, ki je bil sestavljen iz digitalne blagajne in čitalca kod, so prvič uporabili 26. junija 1974 v trgovskem centru Marsh v zvezni državi Ohio. S tem so se v zgodovino zapisale tudi žvečilke Wrigley's, saj so bile prvi skenirani predmet.
 

Začetek marketinške avanture

Medtem ko so inženirji iskali rešitve, so se povezali tudi predstavniki ameriških maloprodajnih trgovin in 31. marca 1971 sprejeli enotni sistem oštevilčenja maloprodajnih izdelkov (GTIN). Ta je sestavljen iz 13-mestne številke; začetne številke predstavljajo predpono podjetja, naslednje referenčno številko izdelka, ki jo določi uporabnik, zadnja pa kontrolno številko.
Kaj je trgovcem, ki so že od preloma 20. stoletja naprej upali o rešitvi, ki bo zmanjšala napake pri blagajnah in pospešila odčitavanje cen, prinesla koda? »Statistika je bila več kot zgovorna,« odgovarjajo na GS1, »naj gre za 40-odstotno povišanje hitrosti delovanja trgovskih blagajn, nižji strošek dela ali povečano natančnost transakcij, kjer ni prihajalo do pogostih napačnih vnosov prodajnih cen.«



To je bil šele začetek velike marketinške avanture, kakor so jo poimenovali. Trgovci so namreč z novo tehnologijo začeli natančneje slediti nakupnim navadam kupcev, imeli boljši nadzor nad zalogami in začeli uvajati dodatne produkte, kot so nakupovalne kartice s črtno kodo. V obdobju od leta 1976 do 1980 je v ZDA število živilskih trgovin z novo tehnologijo naraslo s 104 na 2207 in se začelo širiti še v druge države sveta.

GTIN se še vedno najpogosteje uporablja za označevanje maloprodajnih izdelkov, vse pogosteje pa jih lahko opazimo tudi na izdelkih, ki jih kupimo prek spletnih strani, kot sta Amazon in eBay. Prodrle so tako rekoč na vsa področja, recimo v skladiščenje in transport, v informatiko in navsezadnje v zdravstvo.

Bolj napredne in v zadnjem času vse bolj razširjene so dvodimenzionalne kode (2D), ki so sestavljene iz simbolov in horizontalnih ter vertikalnih grafičnih elementov in lahko zaradi matričnega algoritma kodiranja vsebujejo precej več informacij. Najpogosteje dvodimenzionalne kode so QR-kode, ki jih lahko odčitamo že s kamero na mobilnem telefonu.

Pa vendar bo trajalo še nekaj časa, da bo QR-koda, ki so jo iznašli leta 1994 na Japonskem, ujela svojo starejšo sestro. Črtno kodo namreč vsak dan po vsem svetu poskenirajo na več kot šestih milijardah izdelkov in ostaja eden najprepoznavnejših simbolov globalne potrošnje.