Revolucija iz plastične skodelice

Japonska se kiti s kar nekaj prelomnimi izumi, kakršni so ekstremno hitri vlaki, manga, nintendo, walkman, prenosni računalnik, litijsko-ionska baterija, karaoke in emotikoni, če jih naštejemo le nekaj. Toda po mnenju mnogih Japoncev, izraženem v raziskavi njihovega instituta Fuji, nobeden ne more prekositi preprostih instantnih rezancev.



Beseda preprosti je pravzaprav precej omalovaževalna do dosežka moža po imenu Momofuku Ando, japonskega izumitelja tajvanskega rodu, ki je leta 1958 spodbudil revolucijo v prehranjevalnih navadah ljudi. Njegov izum, zaradi katerega imajo ljudje kosilo na mizi v nekaj minutah, pravzaprav največkrat kar v skodelici, na žalost največkrat plastični ali plastificirani, pa nikakor ni nastal instantno. Snoval ga je menda kar lep čas, predvsem pa Mr. Noodle, kakor se ga je oprijel vzdevek, ni na hitro postal junak.

Kot je mogoče prebrati v članku britanskega BBC The Eternal Life of the Instant Noodle (Večno življenje instantnih rezancev), je bilo do prelomnega leta 1958 za njim kar nekaj neuspešnih poslovnih poskusov. Obogatel in vse izgubil je tako v rodnem Tajvanu, kjer je vodil manjše tekstilno podjetje, podobno se mu je zgodilo na Japonskem; bil je obsojen na zaporno kazen zaradi utaje davkov in goljufije, njegovo podjetje pa je bankrotiralo, vendar ga vsi ti spodrsljaji niso ustavili. Ustanovil je novo družinsko podjetje, ki se je ukvarjalo s pridelavo soli.
 

Prepričati ljudi, da bi jedli kruh

Približno desetletje po drugi svetovni vojni, po kateri je prebivalstvo, zdesetkano in obupano zaradi številnih bombnih napadov, trpelo hudo lakoto, je japonska vlada iskala načine, kako bi prepričala ljudstvo, da bi jedlo kruh, saj si niso znali predstavljati, kako bi drugače uporabili vso tisto pšenično moko, ki so jim jo kot človekoljubno pomoč poslali iz ZDA. Ando si je v spomin priklical dolge vrste ljudi, ki so sredi hladne noči kmalu po vojni na tržnici stali v vrsti in čakali na sveže izdelane rezance ramen. Takrat je spoznal, kot je mogoče prebrati v članku Japan Times, objavljenem ob njegovi smrti leta 2007, da bo mir zavladal svetu šele, ko bodo imeli vsi ljudje dovolj hrane.



Ko je na predstavnike vlade naslovil vprašanje, zakaj vendar kruh, ko pa imajo Japonci najraje rezance, je dobil odgovor, da so podjetja, ki jih izdelujejo, premajhna in preprosto niso sposobna zadostiti potrebam. Takrat se je, kot pravi zgodba, Momofuku Ando odločil, da bo sam iznašel način, kako skrajšati postopek sicer precej dolgotrajnega kuhanja priljubljenih rezancev. Najbolj romantični zapisi pripovedujejo, kako je 48-letni Ando vsak dan izginil v leseno vrtno lopo na svojem vrtu in tam več mesecev eksperimentiral ter izboljševal metodo dehidracije s hitrim cvrtjem – dokler se ni prikazal s skupkom nakodranih rezancev v obliki zidaka, kakršne pravzaprav poznamo še danes. Izvirni rezanci, zapakirani v vrečke, so imeli okus piščanca, imenovali so se chikin ramen; dodati jim je bilo treba le nekaj vroče vode in jed je bila pripravljena v dveh minutah, zaradi česar se je jedi takoj prijel vzdevek magic ramen (čarobni ramen).

Čudežna iznajdba je takoj pritegnila pozornost in Ando je ugotovil, da mora zavarovati svoj izdelek in ugled. Že leta 1960 je dobil tožbo za avtorstvo instantnih rezancev in jih licenciral, štiri leta pozneje je pripomogel k ustanovitvi industrijske zveze, ki je skrbela za to, da se je ohranjala kakovost rezancev, da se je proizvodnja razvijala in da so bili rezanci dosegljivi prebivalstvu, čeprav so spočetka sodili med dražje priboljške. Momofuku Ando si je sicer prizadeval, da bi proizvodnja sledila petim principom: cenovna dostopnost, dosegljivost, higienski standardi, dolg rok trajanja in okusnost.
 

Skoraj 300 milijonov porcij na dan

Leta 1971, torej natanko pred petdesetimi leti, je družba Nissin, ki je nastala iz poprejšnjega Andovega družinskega podjetja, poslala na trg rezance v skodelicah Cup Noodles, katerega logotip je kljub stotinam tisočev posnemovalcev še danes najprepoznavnejši in tako rekoč simbol predpripravljenih obrokov. Zamisel se zdi ameriška in je, so pisali na portalu Nippon.com, tam tudi vzniknila. Ko je Ando leta 1966 na tamkajšnjem trgu delal promocijo za svoje rezance, je bil namreč pogosto v zagati: pri roki ni imel skodelice, da bi pokazal, kako hitro je jed pripravljena. Tako je v nekem supermarketu na hitro vzel papirnati kozarec, prelomil skupek rezancev na pol in jim dodal vodo. Ideja je bila rojena, le še nekaj let poskusov in napak je bilo treba dati skozi.

Svoje k priljubljenosti je dodalo še nenavadno naključje. Cup Noodles niso bili tako poceni, zato prodaja na začetku ni cvetela. Ando je svojo priložnost opazil med gasilci in policisti, ki so delali v nočnih izmenah, in ni se zmotil. Februarja 1972, ko so bili v pripravljenosti ob ujetju talcev (dogodek Asama-Sansō), so ljudje med večurnimi tv-prenosi s kraja dogajanja v rokah policistov in reševalcev opazili skodelice z rezanci.

Instant rezanci, navidez obskurna iznajdba, so postali uspešnica in rešitev. Za mnoge tudi v hudi stiski, denimo za prebivalce Južne Koreje, ki so po vojni s severno sosedo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja trpeli lakoto, pa tudi pomanjkanje kuriva za kuhanje. Instantnim rezancem je bilo treba dodati le nekaj vode in že so bili pripravljeni. Rešitev so tudi za sodobnega človeka, ki išče na vseh področjih instantne rešitve. Leta 1990 je svetovno prebivalstvo pojedlo 15 milijard porcij, leta 2001 50 milijard, leta 2012 kar 100 milijard in številke še rastejo. Vsak dan prebivalci sveta, kažejo podatki svetovne zveze proizvajalcev instantnih rezancev iz leta 2019, pospravijo 290 milijonov porcij.



In če jih je Japonska porodila, jim je zagon dala domovina rezancev, Kitajska, čeprav bi se za avtorstvo te iznajdbe najbrž potegovalo več narodov. Kar 40 milijard od omenjenih sto in več skodelic instantnih rezancev jih namreč pojedo Kitajci, drugi, a daleč za njimi, so Indonezijci, ki so po podatkih iz leta 2019 zaužili 12 in pol milijarde porcij te jedi, približno pol manj še v Indiji, na četrtem mestu so Japonci, sledijo Vietnamci, Američani in Korejci. Kar deset od petnajstih največjih držav porabnic prihaja iz Azije.
 

Space Ram

A ne glede na to, da Japonci ne morejo pojesti toliko rezancev, kot jih lahko mnogo številčnejši Kitajci, imajo do njih veliko bolj ljubeč odnos. Rezanci ramen imajo pri njih zvezdniški status, svoje računalniške igre in muzeje. Enega je na prelomu tisočletja v mestu Ikeda ustanovil sam Mr. Noodle, potem ko je vodenje podjetja prevzel njegov sin, ter vanj postavil tisto slavno vrtno uto. Le dve leti pred izumiteljevo smrtjo so rezanci ramen, tokrat v posebnem zavoju Space Ram, poleteli v vesolje z raketoplanom Discovery, kjer jih je snedel japonski astronavt Soiči Noguči.



Prehranski strokovnjaki jih seveda ne kujejo v zvezde, saj vsebujejo vse tisto, kar človeku načenja zdravje: sol, maščobe, razne dodatke, imajo premalo mineralov in vitaminov. Ob vsej tej embalaži je tudi njihov vpliv na okolje zelo slab, čeprav vsaj v podjetju Nissin trdijo, da prehajajo na proizvodnjo, prijaznejšo do okolja. A kult je ustvarjen, gospod, ki stoji za njim, pa je narodni heroj in najbrž eden redkih izumiteljev prehranskega izdelka, ki ima svoj spomenik – z zavojčkom rezancev v roki, seveda.