Logotip z modrim trikotnikom na oranžni podlagi – mednarodni znak Civilne zaščite – mogoče res ni tako prepoznaven kot znak Rdečega križa ali Karitasa, a v teh dneh ni državljana, ki ne bi bil hvaležen ali ne bi izkazoval spoštovanja pripadnikom v modrih uniformah. Ena od poglavitnih nalog Civilne zaščite pri zaščiti in reševanju ljudi, živali in imetja je prav mobilizacija sil in sredstev za zaščito in reševanje, med katerimi sta tudi Rdeči križ in Slovenska karitas.

»Civilna zaščita ščiti pred nevarnostmi, rešuje življenja in dobrine ter pomaga v stiski,« je brati v njihovi zgibanki iz sredine 90. let. V njej je pomenljiv zapis, da Slovenija obsega stične dele štirih velikih evropskih naravnih geografskih enot, ki s svojim prepletanjem ustvarjajo še petega, česar ne srečamo niti v mnogo večjih državah, to pokrajinsko raznolikost pa naša država plačuje z razmeroma veliko stopnjo ogroženosti zaradi naravnih nesreč, posledice pa so tudi velike gmotne škode.

Denimo, potres v Posočju leta 1976 je zahteval 6,5 odstotka družbenega proizvoda tedaj še jugoslovanske republike Slovenije, vodna ujma leta 1990 pa kar 20 odstotkov.

S humanizacijo medčloveških odnosov

Marsikaj o zgodovini navajajo diplomska in magistrska dela, razvoj zaščite in reševanja je bil tesno povezan z razvojem in humanizacijo medčloveških odnosov, zlasti med prvo in drugo svetovno vojno in nato v drugi polovici 20. stoletja. Prve organizirane oblike zaščite ljudi in imetja so najverjetneje nastale predvsem za zaščito pred oboroženimi napadi na naselja oziroma v vojnah.

Enote in službe Civilne zaščite se praviloma organizirajo, kadar nalog zaščite, reševanja in pomoči ni mogoče opravljati s poklicnimi ali prostovoljnimi reševalnimi službami. FOTO: Jože Suhadolnik

Rdeči križ – pri nas deluje že od leta 1863 –, se je razvil iz poučevanja laikov v nudenju prve pomoči, ki je eno od temeljnih poslanstev RK, posledica teh prizadevanj je bil tudi podpis prve ženevske konvencije leta 1864, ki je zaščitila sanitetno osebje, vojaške kurate in civilno prebivalstvo.

V povezavi z nastankom Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) je v svetu nastala tudi civilna zaščita. Z uporabo letalstva v prvi svetovni vojni se je začela stopnjevati ogroženost civilnega prebivalstva, z njim pa se je spremenila tudi struktura vojnih žrtev.

V Jugoslaviji se je civilna zaščita po drugi svetovni vojni začela razvijati po letu 1948, ko so pri državnem ministrstvu notranjih zadev ustanovili Oddelek za protiavionsko zaščito (PAZ). »Za to organizacijo bi lahko dejal, da je neposredna predhodnica civilne zaščite. Njene naloge so bile takrat razmeroma ozke, ker so bile usmerjene predvsem v obrambo pred zračnimi napadi. Kar imamo zdaj, se je začelo 1956. leta. Civilna zaščita je bila ustanovljena s posebnim zakonom. Seveda v začetku ni zaživela s polno močjo, ker ni bilo na voljo dovolj izkušenih kadrov, kar velja tudi za materialna sredstva,« je za Delo v začetku 80. let ugotavljal predsednik odbora sindikatov Slovenije za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito Julij Planinc.

Sodelovanje v enotah, organih in službah Civilne zaščite je organizirano po načelu državljanske dolžnosti. FOTO: Blaž Samec

A je v različnih virih najti različne navedbe, med drugim, da je bila civilna zaščita prvič omenjena 20. junija 1955, ko je jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito podpisal ukaz o razglasitvi zakona o ljudski obrambi. Kot poudarja profesor na Fakulteti za družbene vede dr. Marjan Malešič, res ni enotnega mnenja, kdaj je nastala. Nekateri navajajo, da bi kot civilno zaščito lahko razumeli nekaj enot v okviru omenjene službe za protiletalsko obrambo, ustanovljene po drugi svetovni vojni, drugi, da se je o civilni zaščiti začelo resno govoriti šele po potresu v Skopju 1963. Pojavljajo pa se tudi različna poimenovanja.

Najprej pod sekretariatom za notranje zadeve

Vse do leta 1962 je nadzor in oblast nad civilno zaščito imelo ministrstvo za notranje zadeve, potem je bil sprejet zakon o prenosu na organ uprave za narodno obrambo. Zakon o ljudski obrambi leta 1974 pa je področje dejavnosti civilne zaščite razširil ne samo na zaščito v primeru vojne, ampak tudi na zaščito prebivalstva pred elementarnimi nesrečami in katastrofami. Po letu 1976 so bile njene naloge celostno zajete v razvojnih načrtih vseh organizacij in skupnosti.

Konec 70. let, ko je bilo za pripadniki slovenske civilne zaščite med drugim uspešno posredovanje pri potresu v Kobaridu in Breginjskem kotu – mimogrede, za prikolice v lasti republiškega sklada, v katerih so bivali prizadeti, so se naposled odločili, da jih ne bodo prodali, ampak da jih bodo dobila podjetja za oddih svojih delavcev –, so se pristojni hvalili, da v osnovne programe usposabljanja vključujejo čedalje večje število ljudi, okoli 400.000 na leto.

Prikolice v lasti republiškega sklada, v katerih so bivali prizadeti v potresu v Posočju leta 1976. FOTO: Janez Zrnec

Dvajsetega junija 1978 smo v Jugoslaviji prvič po vojni slavili dan civilne zaščite, ki so ga po vsej državi zaznamovali s številnimi aktivnostmi štabov in enot civilne zaščite, vajami in tekmovanji. A Polde Štrukelj, načelnik republiškega štaba za civilno zaščito SR Slovenije, je ob tej priložnosti opomnil, da pravo vsebino, vlogo, namen in delokrog vse prepogosto zamenjujemo in izenačujemo s samozaščito, včasih tudi družbeno samozaščito, a je med njimi razmejitvena črta.

»Poglavitna naloga civilne zaščite je reševanje in zaščita ljudi, njihovega in skupnega imetja ob vojnih razdejanjih in večjih elementarnih nesrečah. Tak namen ima tudi samozaščita kot njena sestavina. Družbena samozaščita pa ima nalogo varovati temeljne pridobitve socialistične revolucije, družbeni sistem socialističnih samoupravnih odnosov pred kakršnokoli sovražno dejavnostjo, družbeno imetje pa pred uničevanjem, bodisi zlonamernim ali iz malomarnosti.«

Po njegovih ocenah smo pri pripravljenosti civilne zaščite v Jugoslaviji in Sloveniji »nekako dohajali razvite države«, zaostajali pa pri graditvi zaklonišč. Največjo stopnjo pripravljenosti in organiziranosti so dosegali v delovnih organizacijah in organizacijah, ki jim je zaščita in reševanje redna dejavnost, manjšo v krajevnih skupnostih, skoraj nič pa v večjih zgradbah in stanovanjskih soseskah.

Jedrska nesreča v Černobilu leta 1986, katere posledice so segle vse do naših krajev, je »na dramatičen način izpostavila izreden pomen civilne zaščite kot sestavnega dela splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite«, so povzemali na slavnostni seji republiškega štaba za civilno zaščito ob dnevu civilne zaščite leta 1986.

Civilna zaščita se je izkazala tudi ob jedrski nesreči v Černobilu, katere posledice so segle tudi do naših krajev. Fotografija je simbolična. FOTO. Uprava RS za zaščito in reševanje

»Ni pretirana trditev, da sodi civilna zaščita v republiki Sloveniji med boljše v Jugoslaviji. Njena prednost je predvsem v tem, da imajo mnogi deli današnje civilne zaščite veliko tradicijo. Začetki teh aktivnosti segajo celo v prejšnje stoletje. Gasilstvo in prva pomoč sta taki tradicionalni sestavini civilne zaščite, ki sta v naši novejši zgodovini poleg humanitarne in solidarnostne vloge imeli tudi pomembno vlogo pri nacionalnem ozaveščanju,« je poročal naš časnik.

Tedaj je v slovenskih štabih in enotah civilne zaščite delovalo nekaj manj kot 300.000 ljudi ali 14,5 odstotka prebivalstva, med njimi je bila kar polovica žensk. Strokovni članek Marjana Malešiča in Julija Jeraja pritrjuje, da je bila civilna zaščita najmnožičnejša prav v 80. letih prejšnjega stoletja, leta 2016 pa je bila skoraj osemkrat manjša, oziroma je štela le nekaj več kot 33.000 pripadnikov. To je pomenilo velik odmik od množičnosti in voluntarizma k selektivnosti in strokovnosti.

Povezovanje na ravni Unije

Osemdeseta leta so bila pomembna tudi za razvoj in povezovanje civilne zaščite na ravni Evropske unije. Prva resolucija o sodelovanju Unije na področju civilne zaščite, v kateri je bil poudarjen pomen zaščite civilnega prebivalstva za oblikovanje evropske identitete, je bila sprejeta leta 1987, nastala pa je predvsem zaradi potrebe po izmenjavi informacij in izkušenj.

Civilna zaščita je bila odločilna tudi v procesu slovenskega osamosvajanja, a takratni poveljnik republiškega štaba za civilno zaščito Miran Bogataj je tedaj poudarjal, da se tudi v vojnih razmerah ukvarja izključno z reševanjem ljudi, premoženja in tako naprej.

Pokrajinsko raznolikost pa naša država plačuje z razmeroma veliko stopnjo ogroženosti zaradi naravnih nesreč. FOTO: Voranc Vogel

Po besedah Malešiča je k osamosvojitvi države pomembno prispevalo nenasilno uporniško delovanje civilne družbe in političnih institucij proti zveznim silam, svojo nalogo zaščite ljudi in premoženja pa je uspešno opravil tudi sistem zaščite in reševanja, ki je zagotavljal alarmiranje, evakuacijo in zaklanjanje civilnega prebivalstva ter odkrivanje in zaznamovanje nevarnih con.

Pod vodstvom republiške uprave za zaščito in reševanje – sodelovale so enote civilne zaščite in Teritorialne obrambe, zdravniška ekipa in občasno tudi Specialna enota policije –, so, denimo, leta 1992 pregledali, razminirali in uničili neeksplodirana sredstva na vseh zaminiranih območjih nekdanjih vojašnic jugoslovanske armade. V zadnjih letih so posredovali tako ob žledu kot ob poplavah, požarih in epidemiji covida-19.