Cavazza in Shakespeare

Sedim v dvorani Mestnega gledališča ljubljanskega, na odru Sebastian Cavazza, ki si je naložil zahtevno nalogo: pred nami razgrinja najbolj zlobne like v Shakespearovih dramah in je hkrati njihov odvetnik, sodnik, psihoanalitik, po potrebi stand up komik, profesor in, ja, tudi igralec, ki odigra ključne monologe Shakespearjevih zlobcev, kot zapiše na tablo, ki je poleg ogledala, prestola, stiliziranih lobanj eden redkih rekvizitov na odru.

V tekstu po predlogi britanskega igralca Stevena Berkoffa, ki ga je Cavazza sam prevedel, posodobil, mu dodal svoja razmišljanja, se pred nami zvrstijo Jago iz Othella, Rihard III., Macbeth, Shylock, Oberon, kralj vilincev iz Sna kresne noči, in celo Hamlet, ki ga zagledamo kot »študenta, ki se je v pol leta prelevil v serijskega morilca«. Cavazza nekje vmes med Gloucesterjevim monologom iz Henrika IV. in Macbethom pravi, da se igralci na neki način ves čas borijo z duhovi preteklosti tistih igralcev, ki so te like odigrali virtuozno pred njimi, in evocira duha in glas igralskega velikana Staneta Severja.

Teža kazni, teža krivde

Pred nami Sever vstane kot kolos, mentalni hologram. V tistem hipu Ivanka Mežanova, ki sedi na moji levi, glasno vzdihne in si pokrije obraz z rokami. V njenem vzdihu in izdihu je bilo nekaj neopisljivega, kot bi se zgodil most med takrat in zdaj, kot bi čas sprhnel v nič. Kakor magični ritual, nekakšno invociranje duhov, kar gledališče vsekakor je. Monoprojekt Shakespeare je zato tudi učna ura za najmlajše generacije, ki nadomestek te magije iščejo na družabnih omrežjih, tiktoku, youtubu. Ker, kot pravi Cavazza, je hecno, da je v nas nekaj, kar hoče nenehno ustvarjati – in tudi nekaj, s tem misli na občinstvo, da hočemo biti vsakič znova priča žalosti, nemoči, ljubosumju, krvi, zlu na odru. Stavek, ki ga je bard položil v usta dvornemu norcu, »Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci«, zato še nikoli ni bil bolj aktualen.