Modrooki fant

Obstajale so izjeme, ki slave niso jemale kot jedro svoje identitete. Med njimi je bil tudi Paul Newman. Diametralno nasprotje vsega, kar je deklarirano s fenomenom Hollywood.

Sama sem za »modrookega fanta« izvedela v 90-ih, ko sem v »naši trgovini« v New Yorku med policami opazila njegov čedni obraz na nalepki stekleničke za solatni preliv. S prijateljem, pisateljem A. E. Hotchnerjem, sta leta 1982 namreč ustanovila podjetje z zdravo hrano Newman's Own in celoten zaslužek podarila v dobrodelne namene. S proizvodnjo hrane je igralec zaslužil več kot s filmi.

Nastopil je v 60 celovečercih, ki predstavljajo vrhunce filmske umetnosti (Mačka na vroči pločevinasti strehi, Sundance Kid, Dolgo vroče poletje …), in bil večkrat nominiran za oskarja, a je kipec dobil šele za vlogo v Barvi denarja. Ni prišel na podelitev, predolgo je čakal: »To je podobno, kot če bi lepo žensko osvajal 80 let, in ko bi se te usmilila, bi ji lahko rekel samo še: utrujen sem!«

Priznanja ga niso posebej ganila. Razen avtomobilskih. Vonj po bencinu ga je zasvojil med pripravami za film Winning, ​in kot je opisal dirkaško strast, je bila ta zanj najboljši način, da pozabi na vse sranje Hollywooda.

Svojo prepoznavnost je vselej izkoriščal v liberalne namene. Zavzemal se je za pravice homoseksualcev. Bil glasen kritik vojne v Vietnamu. Tudi kar se tiče zvestobe (do smrti je bil poročen z igralko Joanne Woodward), ni bil prav nič filmski tip. »Zakaj bi šel ven na hamburger, ko pa imam doma zrezek,« so besede, s katerimi je izrazil svoj prezir do prešuštvovanja hollywoodskih kolegov. Paul Newman je bil car. Newman's Own. Neponovljiv. In resničen človekoljub.