Vrednost kruha

»Dva evra in šestintrideset centov,« je prodajalka navedla račun za dve francoski štruci z bučnimi semeni. Starejši gospod je dolgo prešteval in na koncu nekaj kovancev potisnil pred nestrpno prodajalko.

»Sosed, to je komaj šest centov …« Okleval je razpreti dlan in prodajalki ponuditi, naj sama izbere še preostala dva evra in trideset centov. »Kakšna je dejanska vrednost kruha?« je bilo mogoče razbrati iz njegovega pogleda.

Za njim se je že naredila vrsta kupcev, ki niso imeli potrpljenja za dolgo preštevanje kovancev, a so si med seboj delili tesnobo, ovito v geslo »Evro – naš denar«, s katerim hrvaška vlada državljane že pripravlja za vstop v območje skupne valute.

V zgradbi, v kateri stanujem v Zagrebu, je veliko starejših ljudi, ki so vse življenje kruh plačevali z gotovino. Že dvakrat so prešli na novo valuto, vendar se zdi, da je zanje najtežja prav sprememba s kun na evre. Morda zato, ker sovpada z vsesplošnimi podražitvami, tako da imajo ljudje občutek, da je evro ne le plačilno sredstvo, temveč tudi valuta vsesplošne relativizacije eksistencialnih vrednot. Kruha, ogrevanja, goriva, na kratko – celotnega življenja.

Hrvati imajo še vedno radi kuno. Nikakor se ne morejo prebiti do prave vrednosti kruha v evrih. Preračunavajo, seštevajo, odštevajo, pri čemer se jim vse skupaj nikakor ne ujema s tistim, kar je bilo do nedavnega. Je tako zaradi inflacije ali integracije, zaradi globalizacije ali vsesplošne devalvacije? In kot pravi Rambo Amadeus v tisti svoji pesmi, evro je postal nevro.

»Končno sem razumel, da ni pomembno, koliko je kaj vredno v kunah,« je na svojem računu na facebooku ironično zapisal igralec Dado Ćosić. »Je pa pomembno, kakšna je dejanska vrednost kruha,« vztraja moj starejši sosed, upokojeni profesor filozofije. Šest centov v njegovi dlani nenadoma postane simbol nekega povsem drugega vprašanja.