Čas je za otroke sonca

Nekateri jim rečejo pomladni očarljivci, drugi otroci sonca, vsi pa v njih vidijo pojem življenjskega optimizma. Naznanjajo zgodnjo pomlad, prebujajočo se naravo. In če so v preteklosti navduševali kronane glave, Alexandra Dumasa, ta jim je posvetil celo roman, pa številne slikarje in glasbenike, kako potem ne bi vzeli diha navadnim smrtnikom? Tulipani. Nekoč statusni simbol. Kaj pa danes?

Marsikdo zmotno misli, da tulipani izvirajo iz Nizozemske, vendar je njihova domovina v resnici osrednja Azija. Od tam so prek Himalaje tulipane prenesli v Turčijo, kjer so postali pomemben del lokalne kulture. Prvič so jih v Evropi vzgojili sicer leta 1559 – aprila omenjenega leta naj bi jih vzgojili na Bavarskem, so pa res Nizozemci iz njih naredili vrhunski posel – večino čebulic tulipanov namreč proizvedejo prav v omenjeni državi, kjer so v peščeni zemlji našli idealne razmere za gojenje.

Za tulipan prodam hišo, živino, pšenico

Da jih je na Nizozemskem mogoče zaslediti na vsakem koraku, ni naključje. Navsezadnje so tam doživeli (in preživeli) »tulipomanijo«, zlato dobo, ko je norija za tulipani privedla celo do prvega špekulativnega finančnega zloma. Na vrhuncu med letoma 1634 in 1637 je mala čebulica stala skoraj toliko kot meščanska hiša v središču Amsterdama, ljudje so se bili zanjo pripravljeni odpovedati svojemu domu, živini, pšenici, celo pivu. Takrat to ni bilo nezanemarljiv del vsakdana.

Čebulica je bila pač vredna točno toliko, kolikor so bili trgovci takrat pripravljeni plačati zanjo. Veliko. In kljub temu, da je bil tulipan v palači sončnega kralja Ludvika XIV. celo dvorna cvetica, si je znal utreti pot med navadne ljudi, tudi ko se je norija počasi polegla.

Morda zato, ker z več kot 75 vrstami in prek 3000 sortami, ki jih poznamo danes, ponuja neskončno število možnosti za namizne dekoracije. Morda tudi zato, ker je nekoč nahranil številna lačna usta. Seveda ne dobesedno, čeprav so tulipanovi cvetovi v resnici užitni, a ne ravno prijetnega okusa. Da je gojenje in prodaja tulipanov še danes cvetoča gospodarska panoga – leta 2014 so iz Nizozemske po vsem svetu izvozili dve milijardi čebulic, na drugem mestu so lilije, ki jih izvozijo polovico manj –, ni naključje.



»Tulipani so otroci sonca, potrebujejo sončno, odcedno rastišče in pravi čas za sajenje, da nato spomladi zacvetijo. Nobena druga cvetica ne pričara pomladnega razpoloženja tako lepo kot prav tulipani. Z množico barv in oblik, med katerimi lahko izbiramo, nezadržno pritegnejo oko,« opiše privlačnost v teh tednih prebujajočih se cvetic agronomka Melita Miš Strgar iz Arboretuma Volčji Potok, kjer bodo kmalu zrasle preproge čudovitih pisanih cvetov. Cvetelo bo kar 350 sort tulipanov.

»Že 26 let me vsako pomlad popolnoma očarajo, ne samo po službeni dolžnosti. Vsako leto imam drugega izbranca,« Miš Strgarjeva odgovori na vprašanje, kateri ji je najljubši. A hitro tudi doda: »Je pa na drugem mestu vedno tulipan sorte spring green. Belo zelen, eleganten, visok in pozen.« Tulipani se ne razlikujejo zgolj po barvi, temveč tudi po obliki in velikosti cvetov (poznamo lilaste, papagajske, nazobčane, polnocvetne) in po njihovem številu, času cvetenja in višini njihovega cvetnega stebla, nas pouči sogovornica.

Da bi odkril črn tulipan, da bi ga videl le za trenutek ... 

Če je torej cvetica očarala Corneliusa von Baerla, spoštovanega gojitelja tulipanov, ki je v Dumasovem romanu življenje posvetil temu, da bi vzgojil izmikajoči se črni tulipan, kako ne bi imela privržencev po drugih delih sveta. V Turčiji ji vsako leto pripravijo mednarodni festival. V ta namen so v številnih predelih države povečali pridelavo čebulic, kar je pred lakoto rešilo številne kmete. V Amsterdamu imajo tulipani lasten muzej, v katerem si je mogoče zgolj napasti oči ali pa kupiti malo morje različnih vrst čebulic.

Ob tem bi morda kdo pomislil, da s(m)o pomen tulipana do današnjih dni razvrednotili – šopek tulipanov je danes namreč mogoče dobiti že za evro ali dva, čebulice stanejo okrog 30 centov. »Odkar trgovci ponujajo cvetje po sprejemljivih cenah, ga imajo ljudje še raje,« drugo plat medalje odkrije Miš Strgarjeva. Kar je pravzaprav zanimivo, saj tulipani ne dišijo tako zelo, da bi s svojim vonjem pritegnili pozornost, jih je pa zato bolj ali manj preprosto gojiti – če želimo, da bomo ob pogledu nanje uživali spomladi, jih moramo zasaditi že jeseni.

Zgodba okrog črnega tulipana pa je napol mit, napol resnica. Črna barva v naravi ne obstaja, tako sta njen približek temno vijolična in rdeča. Tudi na Nizozemskem so stoletja dolgo poskušali vzrediti črni tulipan in križali različne sorte, da bi našli recept in si zagotovili bajno bogastvo. Leta 1986 je Geertu Hagemanu uspelo tisto, o čemer je sanjal junak Dumasovega romana, ki ga je kot deček prebral tudi Hageman. S križanjem štirih različnih temnih sort je vzredil prvi črni tulipan. Trajalo je kar enajst let, da je prišel na trg, a danes je paul scherer, črni tulipan, končno v prodaji.