Salva iz topa navsezgodaj zjutraj oznani začetek pustovanja v Kostanjevici na Krki, ko se najmanjše slovensko mesto za štiri dni, od nedelje do pepelnične srede, spremeni v prizorišče šelmarije, najstarejšega pustnega običaja pri nas. Šelmarji so pustni liki, člani Prforcenhausa, pustne vlade. Istoimensko etnološko društvo je zapisano v register nesnovne kulturne dediščine, ima tudi status društva v javnem interesu na področju kulture. Zaščitni znak šelmarije je šelma – danes je to kovinska buča na palici, nekoč so na palico natikali njivske, včasih celo svinjske buče.

V nedeljo so se že nekaj pred 14. uro, ko je bil začetek pustnega sprevoda, zbirali občani, predstavniki društva Prforcenhaus (ime pomeni norčavost, noro hišo, tudi lovski pogon), maškare in drugi ljubitelji pustnih običajev od drugod in čakali, da bodo pred občino šelmarji simbolično prevzeli oblast. Ob glasni glasbi godb in cvičku se je na sončno popoldne ustvarilo prijetno norčavo pustno vzdušje, ljudje so si segali v roko in voščili vesele praznike. Uradni predsednik je oznanil začetek, sledil je prižig ognja, na občinski stavbi je zaplapolala pustna zastava. Šelmarji so prevzeli ključe, kanonik je oklical kurenta in na pot je krenil velik sprevod, od občine na edini poseljeni otok v Sloveniji, nato pa do glavnega prizorišča.

Pustne šege in šeme v senci kurentov

Topovska salva je v nedeljo zjutraj oznanila pustni čas, pokalo je tudi čez dan in med sprevodom. Prav tako se topovi oglasijo ob pokopu kurenta na pepelnično sredo. FOTO: Črt Piksi/Delo

Običaji iz poganskih časov

»Viri iz preteklosti, teh ni veliko, nekaj jih obstaja v raznih kronikah župnišč in nekdanjega samostana, kažejo, da so pust v Kostanjevici praznovali že leta 1854, prve omembe so v cerkvenih zapisih iz leta 1747. Še več je virov o šelmariji iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Praznovanje je bilo v 19. stoletju sicer malce drugačno, a bistvo je ostalo: ohranili so se običaji še iz poganskih časov, to so baklada, sprevod z baklami v ponedeljek, gonjenje medveda, ki simbolično odganja zimo, v torek dopoldne, oranje in sejanje v torek popoldan, zažig kurenta na pepelnično sredo. Kurent je simbol slovesa od zime in vseh tegob, ki so se nabrale čez leto,« je pojasnil Brane Čuk, prizadevni član etnološkega društva Prforcenhaus, ki ima vlogo guvernerja banke, in to že 33 let.

Brane Čuk, guverner banke in idejni oče kostanja. FOTO: Črt Piksi/Delo  

Takrat je namreč prišel na idejo, da bi imeli v Kostanjevici v času pustovanja tudi svojo valuto. Nastal je kostanj, ki je, kot pojasni, starejša valuta od nekdanjega tolarja, nastal je iz nekdanjih jugoslovanskih dinarjev. Vsako leto naredijo novo serijo, letos je bilo v njej 160 novcev, z njimi pa se med šelmarijo lahko plačuje v nekaterih gostilnah. »Kostanj je unikat, saj je edini denar na svetu, ki je nastal iz denarja neke druge države,« ponosno pove Čuk, oblečen v svoj kostum, na katerem so namesto gumbov novci, na nosu ima očala, stara sto let, na glavi pa cilinder.

Osrednji liki so oče šelme, predsednik Prforcenhausa, kanonik, mestni sodnik, guverner banke, purger garda, mestna gospoda, kurent … V sprevodu sodelujejo še godba, vdova, grobar, dohtar, medicinska sestra, grajski pisar, prižigalec luči ter kot najstarejši liki medved, orač, sejalec in prinašalec malice. Šelmarija se tudi razvija, vključujejo nove like. Letos so z denarjem, ki so ga dobili od države, izdelali dodatne kostume, tako da se je po kostanjeviških ulicah sprehajalo več mestne gospode kot prejšnja leta.

Oče šelme s šelmo, zaščitnim znakom in simbolom šelmarije. FOTO: Črt Piksi/Delo

Princ karnevala: Zabavamo se in širimo pustno tradicijo

Oče navihancev

Najpomembnejši lik je oče šelme, ki je običajno na čelu sprevoda. Funkcija je dosmrtna oziroma jo moški opravlja, dokler jo je sposoben opravljati. Ime lika pravzaprav pomeni oče navihancev. Toni Bizjak je oče šelme že deset let. Kot je povedal za Delo, to nalogo običajno opravlja najstarejši šelmar, gre za častno funkcijo, saj spremlja sprevod, vodi ceremonial po Kostanjevici in okolici ter na gostovanjih. »Zadnja leta se nam v društvu pridružujejo cele družine, imamo veliko podmladka, kar nas veseli, saj to pomeni, da se bo šelmarija ohranjala še naprej.« Kot se pošali, bo oče šelme do svoje »stotke«​, potem pa bo videl, ali bo vlogo še sposoben opravljati. Opiše tudi šelmo, ki jo ima v rokah: njivsko bučo je zamenjala kovinska, svečo, ki je nekoč gorela v njej, pa baterija.

Predsednik Prforcenhausa s soprogo. Sinoči so na demokratičen način, s prisilo, izvolili novega. FOTO: Črt Piksi/Delo

Naslednji pomemben lik je predsednik Prforcenhausa. Gre za enoletno funkcijo, ki jo lahko zasede polnoletni moški iz Kostanjevice, in sicer enkrat v življenju in nikoli več. »Kar naredi, naredi; če je to dobro, je super, če ni, pa je tudi v redu, saj ga čez eno leto že menjamo,« se ob opisu pošali Čuk. Predsednika »izvolijo« na občnem zboru na pustni ponedeljek, ko je okronan za kralja vseh norcev in bedakov. Zanimiv je šaljivi program, med drugim se šalijo na račun mestne, včasih tudi državne politike, zabavno predstavijo aktualne dogodke v mestu.

Na občinski zgradbi je zaplapolala pustna zastava. FOTO: Črt Piksi/Delo

Liki, ne maske

Včeraj so tako izvolili novega predsednika, sledil je ples v maskah. Čuk je že dan prej pojasnil, da se takrat zgodi volja ljudstva, predsednik je namreč izvoljen na »demokratičen način«, to je s prisilo. »Včasih se malce špekulira, kdo bi lahko bil novi predsednik, drugič samo nekdo iz dvorane zakliče 'tegale' in potem purgerji, to so policisti, gardisti, poskrbijo, da ga kot prašiča privlečejo na oder, moški se vsakič vda in privoli, da bo predsednik, mestni sodnik pa prebere prisego, ki gre nekako tako: 'Prisegam pri svoji časti bedaka …'« Aktualni predsednik Prforcenhausa nam v nedeljo še ni znal povedati, koga sumi, da bo postal njegov naslednik, je pa pojasnil, da je članstvo v društvu v njihovi družini tradicija. Poudaril je, da so šelmarji liki, ne maske. V pustni sprevod so povabili tudi korante iz Markovcev, sodelujejo skupine iz vsake vasi v občini in še nekatera prijateljska društva, denimo iz Šentjerneja.

Prišli so tudi koranti iz Markovcev. FOTO: Črt Piksi/Delo

Tako smo lahko ob uradnih likih šelmarije opazovali običajne karnevalske maske, od opic do skupine pand in roparjev, pa telovadke, prav tako je bilo v sprevodu nekaj traktorjev, s katerih se je razlegala glasna, večinoma narodnozabavna glasba. Tudi župan Kostanjevice na Krki je v uvodnem nagovoru poudaril, da je v godbi in med šelmarji opazil kar nekaj podmladka in da je vesel, da se bo tradicija ohranjala. Kot je povedal Brane Čuk, so za mlade najbolj zanimivi purgerji. To je garda, nekakšna meščanska policija oziroma ostanek avstroogrske garde, ki je v Kostanjevici obstajala pred prvo svetovno vojno. Gardisti so ponoči nadzorovali mesto ter ga varovali pred morebitnimi požari, tatovi in neredom, v pustnem času pa uniformirana garda prevzame red v svoje roke.

FOTO: Črt Piksi/Delo

Čuti se, da v Kostanjevici na Krki vsi živijo za pustni čas, čas šelmarije, in da je prostovoljsko delo v okviru društva zelo pomembno. Britje norcev iz samih sebe jemljejo člani društva »zelo resno«, z zavedanjem o pomenu ohranjanja tradicije, ki je zapisana v registru nesnovne kulturne dediščine. V nasprotju z drugimi karnevali je šelmarija meščanski karneval, izraz življenja v mestecu z močno obrtniško tradicijo. Kot je še povedal Toni Bizjak, je čar druženje in to, da »v tem času stopi skupaj celotno društvo, celotno mesto. Ni izgovorov, vsi delamo kot eden. To me drži pokonci.«