Pustne šege in šeme v senci kurentov

Vsak Slovenec zagotovo pozna kurente. Magični, nekoliko grozljivi pustni lik je v sodobnem času postal prava vaba za množice na ptujskem Kurentovanju in skoraj univerzalen simbol slovenskega turizma in Slovenije. Najverjetneje je prav ekstatično poskakovanje teh kosmatih režečih se prikazni navdihnilo tudi razširjen navijaški vzklik »Kdor ne skače, ni Sloven'c!«.

Kurenti so torej tako v pustnem času kot tudi sicer zakon. So najbolj znan in najbolj množičen tradicionalen pustni lik v Sloveniji. Toda pri nas se je skozi stoletja razvilo še veliko drugih pustnih likov in šeg in večina jih je našla svoje mesto v registru naše nesnovne kulturne dediščine. A kaj to pomeni?

V registru je dvanajst pustnih šeg in običajev

Poleg obhodov kurentov Slovenci od tradicionalnih pustnih šeg dobro poznamo morda še cerkljansko laufarijo, drežniški pust, škoromate, z nekakšnim pridihom prekmurske eksotike je v zavesti tudi še borovo gostüvanje, potem pa se splošno poznavanje naše pustne tradicije konča. Toda država je v skladu z zakonom o varovanju kulturne dediščine do zdaj v register nesnovne kulturne dediščine vpisala kar dvanajst različnih pustnih šeg in dogodkov. Bolj malo so od teh poznane šelmarija, pustna šega iz Kostanjevice na Krki, pa vrbiške šeme iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici, redko kdo je slišal za zagoriške mačkare iz Zagorice pri Dobrepolju, za Pust mozirski, za pustne obhode ločkih koscev, oračev in svatov pa za liške puste z območja Kanalskega Kolovrata pri Kanalu ob Soči. Povsem v senci kurentov so ostali tudi obhodi pustnih oračev v okolici Ptuja, v Halozah in Slovenskih goricah, ki so v register vpisani kot posebna šega.

Za nesnovno dediščino posebnega državnega pomena so od teh razglašene tri šege: cerkljanska laufarija, obhodi kurentov in drežniški ter ravenski pust. Obhodi kurentov so celo vpisani na Unescov seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine.

Ravenski pust, pustna šega v Drežniških Ravnah, Magozdu in Jezercih, je razglašen tudi za nesnovni kulturni spomenik državnega pomena. FOTO: Voranc Vogel

Vse te šege so naša kulturna dediščina, nekatere so že zelo stare – na primer škoromate omenjajo dokumenti iz leta 1340 –, druge so se razvile v devetnajstem stoletju, v vseh pa so ostaline prastarih verovanj in vsebujejo mistične like iz davne preteklosti. Zato je prav, da jih ohranjamo, spodbujamo njihovo prenašanje na prihodnje rodove in poskrbimo, da ne izginejo. V tem smislu je mogoče tudi razumeti zakon o varstvu kulturne dediščine in njegov posebni del, ki govori o nesnovni kulturni dediščini, in pričakovali bi, da vpis v register nesnovne kulturne dediščine njenim nosilcem prinaša tudi kakšne državne spodbude in tudi kakšne obveznosti. A kot smo izvedeli v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), ki je koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine pri nas, ni povsem tako.

Vpis v register ne prinaša ne obveznosti in ne prednosti

Anja Jerin in Adela Pukl iz SEM pravita, da vpise v register predlagajo na podlagi pobud nosilcev ali drugih predlagateljev. Delovna skupina koordinatorja presodi primernost vpisa, če je mnenje pozitivno, koordinator pripravi predlog vpisa, ki ga izvede ministrstvo za kulturo. Vendar poznejšega spremljanja ali nadzora ohranjanja in pristnosti šeg, vpisanih v register, ni. »Obstanek nesnovne kulturne dediščine je odvisen od prilagajanja družbi in času, v katerem se pojavlja, zato vprašanje o nadzoru ohranjanja in pristnosti šeg ni na mestu. Nosilci nesnovne kulturne dediščine (posamezniki, skupine, skupnosti) so tisti, od katerih je odvisno, v kakšni obliki se dediščina pojavlja, kako se ohranja in prenaša. Formalnopravno gledano nosilci nimajo obveznosti, ki bi bile povezane z vpisom v register. Ogroženost nesnovne kulturne dediščine je tako odvisna od nosilcev, njihove identifikacije z dediščino, njihove želje po ohranjanju in od aktivnosti, s katerimi jo ohranjajo in prenašajo.«

V Prekmurju so zadnje borovo gostüvanje pripravili pred petimi leti v Križevcih. FOTO: Jože Pojbič

Pobuda in teža ohranjanja tega dela naše nesnovne kulturne dediščine sta torej povsem na strani nosilcev, ki so v primeru pustnih šeg najpogosteje lokalni ljubiteljski aktivisti. Po drugi strani vpis v register tudi državi ne nalaga nobenih obveznosti, je mogoče razumeti etnologinjo v Pomurskem muzeju v Murski Soboti Jelko Pšajd. »Vpis v register nosilcem ne prinaša nobenih obveznosti pred zakonom, a tudi nobenih bonitet. Vse je povsem odvisno od nosilcev dediščine. Država z vpisom dediščine v register le prizna vrednost neke dediščine, materialno pa to nič ne pomeni. Vpis je lahko za nosilce le dodatno potrdilo o dediščinski vrednosti neke šege, vse drugo pa je odvisno od spretnosti in iznajdljivosti organizatorja. Tako na primer vpis v register ni prispeval k trajnejšemu ohranjanju edine pustne šege iz Prekmurja, borovega gostüvanja. Zadnje je bilo organizirano pred petimi leti v Križevcih, zdaj pa se nič ne sliši, da bi se v kateri od vasi pripravljali na zahtevno organizacijo tega dogodka. Vedno sem bila najbolj srečna, ko sem slišala, da bodo nekje pripravili to šego, in sem si mislila, hvala bogu, še se ohranja. A bojim se, da bodo borova gostüvanja počasi zamrla.«

Dediščino ohranjajo pri življenju ljubitelji

V nasprotju z borovimi gostüvanji pa za zdaj ni nevarnosti, da bi začela zamirati cerkljanska laufarija, ki je bila leta 2012 poleg vpisa v register razglašena še za spomenik nesnovne dediščine državnega pomena. Tam se za ohranjanje šege, ki so jo po tridesetletni prekinitvi obudili leta 1956, trudijo v društvu Laufarija Cerkno, ki ima okrog sto članov. Njegov predsednik Tomaž Lahajnar je te dni za Delo povedal, da je med mladino ogromno zanimanja za to, da pustna dediščina v teh koncih živi naprej, zato ni strahu, da bi se pustna zgodba končala, tudi zaradi dobrega sodelovanja z vrtci, šolami in drugimi institucijami v občini. Zaradi dobrega in vztrajnega dela ljubiteljskih nosilcev torej.

Cerkljanska laufarija še ne bo zamrla. FOTO: Uroš Hočevar

Zgodba zase pa so kurenti na Ptuju, ki so poleg svoje mističnosti tako razširjeni in znani tudi zaradi vztrajnosti in uspešnosti organizatorjev ptujskega karnevala, ki so ga že prvič leta 1960 poimenovali Kurentovanje.

Odlično sodelovanje lokalnih skupnosti in ljubiteljskih nosilcev pa tudi globoka ukoreninjenost pustnih šeg v tem delu Slovenije so botrovali temu, da je ptujsko Kurentovanje postalo eden največjih in najbolj znanih pustnih karnevalov v tem delu Evrope in da je Ptuj postal član Svetovnega združenja karnevalskih mest. Popularnost lika kurenta je začela rasti z začetkom ptujskih kurentovanj in odlični ter spretni organizatorji so pravzaprav krivi za to, da je zdaj v okolici Ptuja že okrog tisoč kurentov, da se je njegova podoba spremenila in polepšala in da popularnost tega lika še vedno raste.

Nekdanji ptujski župan, zdaj direktor ZRC Bistra in dolgoletni preučevalec kurentije in kurentov Štefan Čelan sicer opozarja, da po njegovem in tudi po prepričanju etnologa Nika Kureta kurent ni in nikoli ne bo pustna šema in karnevalski lik, ampak je pristen del starodavnega šamanskega obredja. Tisto pristno so po njegovem prepričanju zgolj obhodi kurentov izključno na povabilo gospodarjev domačij in obredi zahvaljevanja zimi, ki je naravi omogočila počitek. To je torej tista kulturna dediščina, ki jo je treba varovati, in to je tisto, kar je vpisano na Unescov seznam nesnovne dediščine sveta. Karnevalski nastopi pa so zgolj gledališče. Strinja pa se, da noben predpis ali vpis na kakšen seznam ne more pomagati pri ohranjanju takšne dediščine, če ni ljudi, ki to dediščino razumejo.