Begúnec

V dneh, ko z velikim cmokom v grlu spremljamo poročila o vojni v Ukrajini in vsak dan višje številke beguncev, ki se pred vojno umikajo v sosednje države, je težko verjeti, da je večina tistih, ki so pred nekaj dnevi postali begunci, še pred dvema tednoma živela povsem običajno življenje.

Otroci so hodili v vrtec in šolo, starši v službo, morda so se veselili, da počasi prihaja pomlad. Seveda se napetosti niso pojavile čez noč, veliko grenkega se je v zadnjih letih dogajalo zlasti na vzhodu Ukrajine. A vojna v taki obliki je bila kljub vsemu šok.

Tisti, ki so se odločili, da bodo pred vojno zbežali na varno, so čez noč postali begunci. Pravni terminološki slovar termin begunec umesti na področje mednarodnega prava in ga definira tako: »državljan druge države ali oseba brez državljanstva, ki je zunaj države običajnega prebivališča zaradi utemeljenega strahu, da je zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini, določenemu družbenemu prepričanju ali druge okoliščine v resni nevarnosti in ga izvorna država ne more ali noče zavarovati, zato ima pravico do mednarodne zaščite«.

Definicija je morda nekoliko suhoparna, a jasna. Begunec ima zaradi opisanih okoliščin pravico do mednarodne zaščite. Ne glede na to, od kod prihaja in kakšna vojna divja v njegovi državi. Begunce iz Ukrajine so prebivalci sosednjih držav sprejeli naklonjeno in razumevajoče, pomagajo tudi tisti, ki sami nimajo veliko.

Tudi pri nas smo pripravljeni pomagati, njihovi otroci so videti kot sosedovi, celo jezik nam je znan in ni daleč čas, ko bi se v manj srečnih zgodovinskih okoliščinah lahko znašli v enakem položaju tudi sami. Morda pa lahko nekaj empatije najdemo tudi za tiste begunce, ki so nam na prvi pogled nekoliko manj podobni, a so njihove življenjske zgodbe prav tako pretresljive.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mojca Žagar Karer.