Vojna

Obstajajo besede, o katerih človek ne želi niti pisati niti razmišljati. To so smrt, vojna, lakota in bolezen, tako imenovani jezdeci apokalipse in prinašalci konca sveta. In kakorkoli človek obrne, pojavnosti, ki jih te besede poimenujejo, ni mogoče z lahkoto razumeti, čeprav je sam pomen besed tako jasen, da nam za njihovo razlago ni treba niti pogledati v slovar.

Pa vendarle, Slovar slovenskega knjižnega jezika 2 razlaga, da je vojna »vojaški spopad, navadno med državami«, »čas trajanja takega spopada« ali »hudo prepiranje, medsebojno spopadanje«, Sinonimni slovar slovenskega jezika pa prinaša podatek, da je nevtralna sopomenka besede vojna le vojska. Če bi imeli slovar slovenskih protipomenk, bi v njem prebrali, da je protipomenka besede vojna mir. Njeni številni pomeni so opredeljeni v slovarjih knjižnega jezika, zaradi njihove pomenljive moči pa jih tukaj navajamo po vrsti od prvega do zadnjega: »stanje brez vojne, spopadov«, »dogovor o končanju vojne, spopadov«, »stanje brez prepirov, sporov med ljudmi«, »stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij«, »stanje brez hrupa in nereda«, »stanje brez hrupa, ropota«, »stanje brez hrupa, vznemirjenj«, »stanje notranje ubranosti, urejenosti« in »stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja«.

In čeprav pregovor pravi, da muze med vojno molčijo, je morda tokrat prišel čas, da vendarle spregovorijo in podučijo – o vrednosti življenja, o ljubezni, povezovanju, lepoti, sodelovanju. Če je življenje morda res zastavljeno tako, da so vojne njegov neizogibni del, pa je verjetno zdaj skrajni čas vsaj za spremembo načina vojskovanja in globokega preizpraševanja. Zakaj? Kako? Čemu? Morda pa je komu vendarle že uspelo brez žrtev urediti svet – morda z dogovori, razumevanjem, s srčnostjo, sprejemanjem, sočutjem in z modrostjo.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).