Avtomobil

Kot nevoznica in uporabnica javnega prometa sem se veliko lažje spopadala s potniško folkloro prejšnjega stoletja – gnečo, pomanjkanjem vsakršnega udobja, večurnim stanjem na avtobusih, v neskončnost podaljšanimi potovanji z vlakom – kot s sedanjo nemočjo pred praznimi, luknjastimi voznimi redi medkrajevnih prevozov.

Če je že mogoče priti iz točke A v točko B, se ti ob izgubi časa za pot tja in nazaj marsikdaj zazdi, da načrtuješ potovanje s kočijo z vsemi postanki za utrujene, lačne in žejne konje.

Osebni avtomobil je tako zlasti na podeželju postal nuja, lene pločevinaste reke in potoki na naših cestah pa vsakdanjost. In čeprav je avtomobil v skladu s slovensko tradicijo še vedno statusni simbol (pa naj bo ta varčen, ekološki, hibrid, električni, mercedes, BMW, volkswagen ali tesla), se s tem danes bolj ukvarja vozniška superliga, saj so »okolju prijazne« rešitve cenovno še vedno odmaknjene od povprečnega uporabnika, z njimi povezani posegi v javni promet pa lajšajo predvsem mestno prometno infrastrukturo.

Uresničevanje futurističnih napovedi omogoča povsem drugačno razumevanje izhodiščnega pomena zloženke avtomobil iz gr. autós »sam« in lat. mōbilis »premičen«, ki smo jo, kot piše v Slovenskem etimološkem slovarju, prevzeli iz sodobnih evropskih jezikov, saj naj bi se po novem avtomobil premikal sam tudi brez voznika.

Odprta pa pušča vprašanja o smiselnosti zgolj cestnega in pretežno osebnega prometa. Je pa samopremikajoč se ali samohoden tudi vsak izmed nas in marsikaj je odvisno tudi od naše osebne izbire.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Karmen Kenda-Jež.