Učilnica

Po SSKJ2 je učilnica »šolski prostor za učenje, poučevanje« in »prostor za učenje, študiranje«. Samostalnik je izpeljan iz glagola učiti, ki pomeni posredovati oziroma pridobivati znanje (učiti se).

Učilnica kot pojavnost že vrsto let ostaja bolj ali manj nespremenjena; v novejšem obdobju, ko se človeško življenje vedno bolj seli v s stenami zaprte in virtualne prostore, pa je dobila še dve modifikaciji, in sicer pod vplivom dveh nasprotujočih si strokovnih teženj. Besedna zveza učilnica v naravi označuje koncept pouka v naravnem okolju, kjer učenje poteka z opazovanjem in uzaveščanjem predmetnega sveta – sam koncept je najbrž nastal pod vplivom ideje o nujnosti ponazoritve abstraktne učne snovi. Na drugačni ideji – o učinkovitejšem posredovanju pedagoških gradiv s selitvijo »učilnice« v virtualni prostor – pa temeljijo e-učilnice, ki snov »izolirajo« iz konkretnega sveta tako, da stvarnost prikažejo v vzporednem, digitalnem okolju, hkrati pa učencem prihranijo zamudno ročno delo.

Vzgojno-izobraževalni proces je – ne glede na to, ali pouk poteka v klasični učilnici z razvijanjem abstraktnega mišljenja ali v zunanjem prostoru prek izkušenj z otipljivo stvarnostjo ali pa z virtualnim prikazom snovi, kjer zamudnejše delo opravi računalnik – tudi nekakšna priprava na življenje, ki sledi po končanem šolanju. Neizbežno nadaljevanje procesa učenja je namreč ravno tako sestavljeno iz niza problemov in nalog; vsak nadaljnji izziv je bolj zapleten, zahteva več izkušenj in napora; nobenega ni možno preskočiti, hkrati pa je napredovanje na višjo stopnjo (v smislu pridobivanja novih spoznanj) obvezno. Prednosti in slabosti vzgojno-izobraževalnih metod, ki smo jih izkusili kot otroci, se tako ne odražajo samo v stopnji razvoja umskega potenciala, ampak tudi v stopnji osebnega zadovoljstva ob spoprijemanju z življenjskimi izzivi.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Špela Petric Žižić.