Obvoznica

Obvoznica je v SSKJ2 razložena kot obvozna cesta, kar je pravzaprav skladenjska podstava te samostalniške tvorjenke, ki je nastala s postopkom univerbizacije ali poenobesedenja. V sodobnem besedotvorju takim besedam pravimo tudi poenobesedenke (univerbat, univerb), raziskovalci pa ob tem ugotavljajo, da je njihov nastanek v slovenščini zelo produktiven. Mnogo novih besed namreč nastane tako, da iz neke besedne zveze, ki je lahko tudi že ustaljena, po besedotvornem postopku, najpogosteje je to izpeljava, nastane ena beseda. Tovrstne besedotvorne možnosti slovenščini omogočajo večjo gospodarnost izražanja in nastanek novih pomenov besed. Podobno kot obvoznica so nastale še nekatere druge besede, ki poimenujejo infrastrukturne predmete, na primer dovoznica, dvopasovnica, štiripasovnica, večpasovnica, vpadnica in regionalka.

Besede obvoznica ne bomo našli v starejših slovarjih, saj je novejšega nastanka, tako kot sama predmetnost, ki jo ta beseda poimenuje v smislu razvoja novega pomena ‒ ceste, ki je speljana okrog mesta z namenom razbremenitve mestnega prometa. Ponazarjajo ga primeri, kot so ljubljanska, mariborska, blejska, severna, južna, zahodna, vzhodna obvoznica, gradnja, obnova obvoznice, zastoji na obvoznici. Trenutni slovarski opis je zato pri tej besedi že preskromen in je pričakovati, da bo v novih slovarskih redakcijah posodobljen in dopolnjen tako pomensko kot gradivsko.

Žal pa ob tej besedi pri pregledu jezikovnega gradiva slovarniki spoznamo tudi mnoge žalostne in tragične zgodbe, ki so se odvijale na obvoznicah pri nas in po svetu. Prenekatere so prav grozljive. Ker preveč hitimo. Ker smo na cesti, a z mislimi drugje. Ker smo ob nepravem času ‒ v neki usodni sekundi ‒ žal na nepravem kraju ‒ na cesti smrti.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: izr. prof. dr. Nataša Jakop.