Atentát

Tujko atentat smo prevzeli prek nemščine in francoščine iz latinskega glagola attento. V latinščini glagol attento še ni imel asociacije na fizični napad. Šlo je za sestavljenko iz predloga ad (»k, zraven«) in glagola tempto, »preizkušam, poskušam« (v angleščini je znana latinska tujka temptation, »skušnjava«). Zlagoma je latinski glagol krepil svojo negativno konotacijo: najprej je pridobil pomen »poskusim zapeljati« ali »podkupujem«, nato »sovražno se lotim koga« in slednjič »sovražno napadem koga z besedami«. Oblika atentat je prišla v evropske jezike prek trpnega deležnika latinskega glagola, prek pomena »napad z besedami« ali »nasilno poseganje v tuje pravice« pa je hitro pridobila pomen »morilski napad na vodilno osebnost, navadno iz političnih vzrokov«.

V slovenščino smo besedo atentat dobili dokaj pozno, saj je tudi v vsakdanjo nemščino v večji meri prišla šele po kar dveh atentatih na pruskega kralja Friderika Viljema IV. sredi 19. stoletja. Prvič smo v slovenščini besedo našli zapisano leta 1877 v zgodbi Antona Kodra Marjetica, a tedaj še v prvotnem pomenu: »Srakar je urno razumel, da je to predrzen atentat na njegovo dišečo tobačno zalogo.« Do konca 19. stoletja pa se je beseda v slovenščini povsem uveljavila zlasti v časopisju tudi v današnjem pomenu. »Atentati na vladarja so zdaj na dnevnem redu – žalostna znamenja časa,« so pisale Novice gospodarskih, obrtniških in narodnih stvari leta 1880.

In tudi danes lahko doživljamo nedavni atentat na slovaškega predsednika vlade kot žalostno znamenje časa, v katerega vse bolj posegajo vojne in vsakovrstno nasilje. Z atentati umira demokracija, zato si lahko samo želimo, da bi to besedo uporabljali čim manj.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Kozma Ahačič.