Dvojina

Dvojina s pomenom 'slovnično število, ki zaznamuje dve stvari' je posebnost slovenščine, ki jo je poleg ednine in množine naš jezik ohranil do danes. V preteklosti dvojina ni bila nič posebnega, iz današnjih indoevropskih jezikov pa je skozi čas izginila in jo je nadomestila množina. Danes je dvojina nekoliko arhaična slovnična kategorija, ohranjena le še v nekaterih slovanskih jezikih: poleg slovenščine še v gornji in dolnji lužiški srbščini ter kašubščini.

Pred približno stotimi leti je bil v Slovenijo poslan študent jezikoslovja Lucien Tesnièr z nalogo, da zbere dvojinske oblike, saj so sklepali, da dvojine tudi v slovenščini kmalu ne bo več. Rezultat njegovega triletnega bivanja v Sloveniji je monografija o dvojini s pripadajočim lingvističnim atlasom dvojine (1925), ki je tudi prvi slovanski lingvistični atlas. Francoz je bil torej prvi, ki je napisal knjigo o slovenski dvojini.

Dvojinske oblike samostalnikov ženskega spola so se v pisanih besedilih že od 16. stoletja dalje mešale z množinskimi oblikami (jezikoslovci temu pojavu rečemo pluralizacija) – kot v današnjih osrednjih narečjih in govorih (npr. dve sestre). Čeprav se v pogovornem jeziku in v narečjih določene dvojinske oblike izenačujejo z množinskimi, pa dvojina kljub nekoč slabim napovedim v slovenščini vztraja.

Mnogi postavljajo v ospredje predvsem poetično vlogo dvojine, saj namiguje na intimen odnos in zavezništvo med dvema osebama, zato se uporablja zlasti v ljubezenski poeziji. Začel se je maj, mesec ljubezni, zato bom zaključila z verzom pesnika; Dare Gozdnikar v pesmi z naslovom Dvojina je najlepša bližina piše: »Dvojina je najlepša bližina/kot enotna dvojnost/v enem samem/postanem edini/v tebi zraven.«

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tjaša Jakop.