Apetít

Večina majhnih otrok ima dober tek, dober apetit. Če jih k hrani ne silimo in jim ponujamo kakovostne obroke, bodo bolj gotovo razvili zdrav odnos do prehranjevanja, saj se bodo naučili zaupati lastnemu občutku o sitosti in se ne bodo prenažirali.

Moj apetit po hrani je velik, krotim ga pri vsakem obroku posebej. Moj apetit po denarju je zmeren, tak je zaradi vzgoje in pridobljenih vrednot, ki so usmerjene drugam, lahko bi bilo drugače. Moj apetit po osvajanju drugih ozemelj ne obstaja, spet zaradi okolja, v katerem sem odraščala. V otroštvu sem neko obdobje preživela brez elektrike in vsega, kar je povezano z njo. Ne zaradi revščine, temveč zaradi odločitve moje mame, da poskusimo živeti tako.

Na zunaj čudaška odločitev, ki je požela privzdignjene obrvi vseh sosedov in sošolcev, v resnici pa odlična šola, saj je bilo treba začeti delovati na povsem drugačen način. Po enem letu smo bili vsi v družini drugačni, prebrali smo ogromno knjig, še nikoli prej toliko. To je bila vaja za zmanjševanje apetita po vsem, ki mi vse od takrat pride še kako prav. Tako vajo bi potrebovali tudi pridelovalci jajc, ki redijo svoje kokoši v nemogočih razmerah, vsi nelegalni vzreditelji psov, za katere so ta bitja zgolj denar. Kazni za nikogar od njih ne bo, malo bomo pretreseni, nato pa bomo šli dalje. Obveščenost javnosti brez posledic.

Vse to je samo pridiga, ob kateri vsi kimamo in morda začutimo resnico v njej. Ko zapustimo svetišče, pa smo spet samo ljudje s svojim pretiranim apetitom po vsem. Od prenajedanja lahko poči želodec.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.