Párkelj

Beseda parkelj, ki označuje zloveščega spremljevalca Miklavža, ni povezana z istozvočnico, ki pomeni roženo tvorbo na koncu prstov nekaterih živali. Posebnost besede za Miklavževega spremljevalca je, da ima lahko v odvisnih sklonih podaljšano osnovo s soglasnikom n, npr. parkeljna. Ta pojav pogosto nakazuje, da je bila beseda prevzeta iz nemščine.

Etimološki slovar M. Snoja besedo parkelj povezuje z avstrijsko-nemškim Pärtel, koroško in štajerskonemško besedo Partl in bavarsko Bartl. Vendar pa so v nemškogovorečem prostoru črni kosmati spremljevalci Miklavža najpogosteje imenovani krampusi. Omembe krampusov naj bi segale že v germansko mitologijo, kjer je bil krampus povezan s prihodom zime in krajšanjem dneva. Sodobni parklji in krampusi so torej nekakšna mešanica starih poganskih duhov zime in poznejšega krščanskega izročila.

Tradicija miklavževanja s parkeljni se je kljub poskusom ukinitve ohranila in ostaja priljubljena po vsej srednji Evropi. V Avstriji so pogosti sprevodi parkeljnov, obhodi našemljencev brez Miklavževega spremstva. D. Ovsec v Slovanski mitologiji navaja, da parkeljni na avstrijskem Koroškem ustavljajo avtomobile, odpirajo vrata, stresajo potnike in jih božajo s hrapavimi rokavicami.

Naj še omenimo, da parkeljni niso zgolj grozljiva bitja, obstajajo namreč tudi sladki oziroma kvašeni, ki se jih otroci veselijo. Te parkeljne se poje, brez njih pa bi bilo miklavževanje prav pusto.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: izr. prof. dr. Mladen Uhlik.