Reciklaža gradbenih materialov odvisna tudi od naročnikov

Gradbeni sektor v Evropi porabi približno polovico vseh pridobljenih naravnih virov, prispeva skoraj tretjino vseh ustvarjenih odpadkov. Ob rušenju objektov se reciklira ali ponovno uporabi le približno 40 odstotkov gradbenega materiala, navaja EU. To bi bilo mogoče povečati tudi z večjo ozaveščenostjo naročnikov ter ustreznejšo zakonodajo.

To sta dva večja izziva, s katerima se spopadajo gradbena podjetja v Sloveniji, ki imajo izkušnje na tem področju. V podjetju VOC Celje model krožnega gospodarstva s ciljem manjše porabe surovin ter manj izpustov izvajajo od leta 2009, ko so pridobili prva okoljevarstvena dovoljenja za zbiranje in predelavo nenevarnih gradbenih odpadkov ter vnos zemljin v tla. Leta 2017 so v proces uvedli hladno reciklažo. S tem uporabljajo material, ki mu izboljšajo lastnosti z dodatki cementa ali apna ter bitumna in tako zmanjšajo uporabo novih materialov.

Kot pojasnjuje direktor podjetja Iztok Černoša, se v praksi srečujejo z nasprotovanji naročnikov pri ponovni uporabi gradbenih materialov z dodanimi kemijskimi snovmi za izboljšanje lastnosti recikliranih materialov. »Da bi se temu izognili, bi bilo smiselno pripraviti uredbo, ki bi spodbujala uporabo tehnologije BSM (stabilizacija materiala z bitumenskim vezivom) pri obnovi in novogradnjah vozišč,« ocenjuje.

Obnova je hitrejša

V VOC reciklirajo betone in asfaltne zmesi, te materiale pa uporabljajo pri obnovah in tudi pri novogradnjah vozišč. Izvajajo tudi stabilizacijo zemljin. Predelane gradbene odpadke uporabljajo kot polnilo pri gradnji objektov, kot so vozišča in nasipi, za tehnično sanacijo kamnolomov ter degradiranih območij. V asfaltne zmesi vključujejo do 20 odstotkov recikliranega materiala, betone pa uporabljajo za nasipne dele novih vozišč, in sicer do 50 odstotkov, zunaj cone zmrzovanja. »Vozišča v celoti recikliramo z uporabo tehnologije BSM. Tako nimamo odpadkov, saj material z lokacije vgradimo nazaj z izboljšanimi lastnostmi, nato pa vozišče nadgradimo z novo asfaltno zmesjo,« je povedal Černoša. To pomeni, da potrebujejo manjšo količino novih nasipnih materialov iz kamnolomov.

Pod črto na letni ravni v podjetju reciklirajo 30 odstotkov vseh nenevarnih gradbenih odpadkov, velika prednost tega v poslovnem smislu pa je, da cestišča lahko obnavljajo hitreje.

Investicije v opremo in znanje

Sogovornik poudarja, da je začetna investicija v nov stroj, ki omogoča uporabo tehnologije BMS, visoka. Veliko vlagajo v izobraževanja na tem področju, ki jih zaposleni obiskujejo tako doma kot v tujini, pridobili so že tudi certifikat po novem standardu tehničnih specifikacij za prometno infrastrukturo. Ugotavljajo pa, da se investitorji – država in občine – zelo redko odločajo za obnovo vozišč s to tehnologijo. In čeprav bi jim to prihranilo čas in denar.

Pomembna vloga gradbeništva v zelenem prehodu

Podjetje je za potrebe postopkov reciklaže in ponovne uporabe gradbenega materiala investiralo še v drugo opremo, kot so mobilni drobilniki, sejalnice in vodni top. Pridobili so tudi okoljevarstvena dovoljenja za predelavo po določenih postopkih ter certificirali proizvodnjo za predelavo gradbenih odpadkov v gradbene proizvode, umetno pripravljeno zemljino in kot polnilo pri gradnji objektov.

Odpadek ali gradbeni proizvod

V Sloveniji bo treba spremeniti miselnost glede gradbenih odpadkov, dodaja Černoša. Kajti še vedno velja splošno prepričanje, da so naravni materiali boljši od recikliranih. »Že pri načrtovanju ravnanja z odpadki se ne predvidijo možnosti ponovne uporabe odpadkov, nastalih na gradbišču«.

Prenehanje statusa odpadka je področje v zakonodaji, ki ga je po njegovem mnenju nujno treba urediti. V Sloveniji še ni izdanega okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo nenevarnih odpadkov po postopku R5 (recikliranje/pridobivanje drugih anorganskih odpadkov) v gradbeni proizvod. Tako je mogoče gradbeni odpadek predelati samo v polnilo pri gradnji objektov in ga kot polnilo uporabiti na gradbiščih.

»Največja težava so presežki zemeljskih izkopov, ki imajo tudi presežene vrednosti težkih kovin na območju Celja in Koroške. Država bi morala vzpostaviti regionalno zbirno-predelovalne centre za take zemeljske izkope,« meni Černoša. Tam bi se ti predelovali v umetno pripravljeno zemljino, ki bi bila primerna za uporabo pri gradbeno-inženirskih objektih, za tehnično in biološko sanacijo kamnolomov ter vnos na kmetijska zemljišča. Zemljina bi se ločevala po kakovosti, bogatila z organskimi dodatki, njena kakovost pa bi določala namen uporabe.

VOC Celje ima po besedah direktorja prostor in znanje za vzpostavitev takšnega centra na območju celjske in koroške regije ter tudi zmogljivosti za porabo predelanih zemljin na gradbiščih, kamnolomih, glinokopih in degradiranih območjih.