Pravkar ste izdali nov singel Srce že ve, s katerim napovedujete skorajšnji izid plošče največjih uspešnic v novi preobleki. A najbolj veseli, da se na odre vračate tudi kot solistka. Ploščo ste sicer napovedovali že pred dvema letoma?

Res je, ampak takrat plošča ni izšla, bo pa zdaj. To je projekt, ki se je začel med karanteno, leta 2020. Takrat nisi mogel nikamor in si bil zaprt doma. Na srečo ima Aleš (Klinar, njen partner in tudi sam glasbenik) studio in smo se Aleš, kolega glasbenik Miha Gorše in jaz zaprli vanj. Najprej smo poskusili posneti eno pesem, a je iz tega nastala cela plošča, ki pa je takrat nismo izdali, ker se je ravno začela nova karantena. Ob tem pa človek izgubi veselje. Pred poletjem mi je organizator Gregor Zalokar povedal, da v Aleji poteka serija koncertov, in me vprašal, ali bi bila pripravljena na enem od njih nastopiti s skupino. Najprej sem oklevala, saj sama s skupino že dolgo nisem nastopala, a mi ni dalo miru. To je bil torej prvi korak, potem pa so se stvari začele resno premikati naprej. Po stotih letih sem posnela videospot! (smeh) No, pretiravam, ampak gotovo je minilo deset let od mojega zadnjega spota. Pred decembrskim koncertom bom kot gostja nastopila še na Aleševem koncertu, kar bo prav tako velik dogodek, saj bo Aleš praznoval 60 let, njegova skupina Rock Partyzani pa 20 let.

V letih, ko niste samostojno nastopali, ste bili pogosto gostja drugih izvajalcev, ob Alešu še Zorana Predina, skupine Flirrt …

To pomeni, da sem odrsko rutino vseeno vzdrževala. Je pa zelo drugače, ko moraš sam speljati uro in pol progama, vsekakor je bolj stresno. Najbolje je biti gost! Nimaš nobene odgovornosti, prideš na tonsko vajo in vse je urejeno. Tako pa moraš imeti pod nadzorom vse in cela kopica stvari te skrbi. Mene skrbi že zdaj! (smeh) Povrhu vsega je moja skupina iz Rečice ob Savinji, tako da se moram voziti tja. Do koncerta me čaka še veliko dela, vmes pa so me povabili še v Beograd na teden mode, kjer naj bi tudi nastopila, čeprav še ne vem natančno, kako naj bi vse potekalo. (smeh) Saj veste, srbski temperament je bolj v slogu »le počasi, bomo že«, jaz pa imam rada, da je vse vnaprej urejeno. Da vem, kdaj imam letalo, v katerem hotelu spim, kdaj se začne prireditev …

Kako pa se spomnite čisto prvih koncertov z Videosexom?

Prvih koncertov se zelo dobro spomnim. Bolje kot katerih pozneje. Prvi nastop je bil v Beogradu v njihovem Študentskem kulturnem centru. Tja smo šli z vlakom in ponoči med potjo sem se učila besedila pesmi, potem pa sem si jih napisala na velike liste in jih razporedila po odru. Tekstov namreč nisem znala, saj so nastali dva dni prej, razen tistega za pesem Moja mama, ki jo je Iztok Turk igral že z idrijskimi Kuzlami. Tako da je bil nastop zame zelo stresen. Z nami so igrali še Otroci socializma in Ekatarina Velika, ki se je takrat imenovala še Katarina II. Za honorar sem si kupila rdeče gumijaste škornje.

Kaj pa prvi koncert v Sloveniji?

Spomnim se prvega koncerta v Ljubljani, ki je bil v starem Študentu. Tam nam je bilo strašljivo nastopati, ker je bil to zelo alternativen klub, mi pa smo bili bolj pop skupina. Obstaja celo posnetek, ko je neki takratni frajer, ki so ga klicali Zver, skočil na oder in mi začel kričati, kako vse me bo pokavsal. Jaz pa sem bila prestrašena šestnajstletna deklica na odru. Takšne stvari si človek zapomni. Zapomnila pa sem si tudi nastop v zagrebškem klubu Jabuka, ki se ga še zdaj spominjajo vsi, ki so bili takrat na koncertu. Imeli smo samo za petnajst minut programa, kar se je meni zdelo premalo. Iztok pa me je potolažil, da so imeli tudi Bea­tli petnajstminutne koncerte. Ljudi je prišlo toliko, da je večina ostala zunaj. Bili so tako navdušeni, da smo morali celoten repertoar odigrati še enkrat. Skratka, fenomenalno!

Kolega iz srednje šole mi je povedal, da je bil na nekem vašem koncertu in da je bilo fantastično, in ko so vas klicali na bis, ga ni bilo, saj ste rekli: »To je bilo za danes vse. Jaz moram domov, ker jutri pišem matematiko!«

(smeh) Tega koncerta se pa ne spomnim. A si predstavljam, da bi bilo lahko čisto res. Takrat sem hodila v gimnazijo in matematika zares ni bila moj najljubši predmet.

Kako pa ste se spopadali s tem, da je bila vsa Jugoslavija zatreskana v vas?

Sploh nisem imela tega občutka. Takrat še ni bilo družabnih omrežij. Kakšno pismo sem dobila. Ponavadi od vojakov, seveda. (smeh) Tako da res nisem mislila, da so vsi zaljubljeni vame. Na neki način sem živela v zelo svojem svetu. Koncerti so res bili, ampak ko sem prišla domov, sem bila čisto navadna gim­nazijka. Hodila sem v šolo, se učila, hodila v glasbeno šolo na flavto. Zelo nezvezdniško življenje.

Ste kdaj pozneje vseeno dobili občutek o svoji priljubljenosti?

To sem spoznala šele po razpadu Jugoslavije, ko so me iz Zagreba ali Beograda klicali novinarji in mi govorili, da so bili takrat vsi zaljubljeni. Jaz pa – kaj res? Videosex nismo bili stadionska skupina kot Bijelo dugme. Pač simpatični Slovenci, ki igrajo pop glasbo s čudnimi besedili. Smo pa bili med tistimi slovenskimi bendi, ki so bili priljubljeni po vsej Jugoslaviji, skupaj z Lačnim Franzem, Martinom Krpanom, Pankrti in tudi Avtomobili. V drugih skupinah so bili sami fantje, jaz in klaviaturistka Nina Sever sva bili edini dekleti, tako da je bila pozornost usmerjena na naju.

Nedavno so ponatisnili drugo ploščo skupine Videosex Lacrimae Christi …

Ja, pred časom so prvo, zdaj še drugo. Z izidom nimam nič, mi je pa všeč, ker sem končno dobila ploščo, saj iz tistih časov nimam shran­jenega nič.

Nič?

Ne, čisto nič. Prvo malo ploščo Videosex mi je Aleš kupil za rojstni dan. Zelo se je namučil, da jo je našel, ker je redka. In kot mi je rekel, ni bila ravno poceni. (smeh) Letos mineva 40 let od izida, še posebej pa mi je ta plošča ljuba zaradi odličnega ovitka.

Pa imate doma gramofon?

Anja Rupel. Foto Lidija Mataja

Ne, nimamo ga. (smeh) Že nekaj let razmišljam, da bi ga kupila. Verjetno bi ga tudi hči vrtela, če bi ga imeli, ampak saj tudi plošč nimava. In te so danes svinjsko drage! (smeh)

Pa na radiu, kjer delate, kdaj predlagate sodelavcem, naj zavrtijo kakšne vaše skladbe ali skladbe, ki ste jih napisali za druge?

Glasbeni uredniki kaj kar sami od sebe zavrtijo. Vem, da na Valu 202 večkrat zavrtijo Videosex. Zdaj, ko sem izdala nov singel, sem jim seveda povedala zanj, ampak to je normalno, saj vsakdo ob izidu poskrbi za promocijo. Na naših radijskih programih sploh vrtimo veliko slovenske glasbe, a je ni ravno na kilograme. Tako da ne izbiramo po avtorjih in izvajalcih, ampak po kakovosti glasbe.

Ko je Videosex prenehal delovati, ste tudi vi glasbeno kariero obesili na klin, dokler vas ni Aleš prepričal, da ste posneli pesem Lep je dan.

To je res. Takrat sem začela s Perom Lovšinom snemati televizijsko oddajo Videogrom na prvi komercialni televiziji pri nas Kanal A in sem mislila, da je zdaj to to. Čeprav v resnici nisem nehala peti, to je bilo obdobje, ko sem pela veliko spremljevalnih vokalov – pri Agropopu, Lovšinu kar nekaj, recimo Greva punca v južne kraje, nekaj za Magnifica. Nato pa me je Aleš začel prepričevati, da bi kaj posnela, a ga nisem prav dosti upoštevala. Ampak on je zelo vztrajen in naporen. (smeh) Potem je napisal glasbo za Lep je dan, jaz pa sem se lotila teksta, čeprav jih prej nisem pisala. Najprej sem ga sicer vprašala, kdo bo pisal tekst, in mi je odvrnil, naj ga sama, sicer ga bo on. »O, bog, ne, ne boš ga,« sem rekla, saj mi je zagrozil z agropopovsko tematiko! (smeh) Tako se je začelo ...

In od takrat ste napisali že čez sto tekstov …

Toliko? Ne vem, vem, da pa jih je veliko. (smeh) Nikoli jih nisem štela.

Pa z Alešem ustvarjata namensko za določenega izvajalca ali pesmi napišeta in potem vidita, za koga bi bile primerne?

Aleš pogosto napiše pesem za točno določenega izvajalca. Zamisli si, da bi bilo fino, če bi recimo Tinkara Kovač šla na MMS, in se mu zdi, da ima za to pravo pesem. Potem jo po­kliče, ona pove, ali ji je všeč, nato pa naprej. Pa saj tudi zame piše namensko, samo zame pravi, da sem najzahtevnejša stranka in da mi nikoli ni nič všeč. (smeh) Sama pa že dolgo nisem napisala teksta za druge.

Torej ste mi že odgovorili na vprašanje, ali bosta na naslednjo Emo poslala kakšno pesem, saj je bil nedavno objavljen razpis za prijave?

Ne, naj se s tem ukvarja kdo drug. Sicer je Aleš celo drugi največkrat uvrščeni avtor na Emi, kar smo pred kratkim ugotovili na radiu. Ampak takrat so bili razpisi normalni in so izbrali dvanajst pesmi, letos pa se mi zdi, da bodo le štiri. Nenavaden razpis. Veste kaj, po moje midva nimava več živcev za to. Sicer pa jaz festivalov nikoli nisem ljubila, ker glasba ni za tekmovanje. Tako tudi nisem nastopila na nobenem tekmovalnem festivalu.

V času karantene ste v intervjujih večkrat omenili, da je predvsem Alešu delala preglavice. Se je potem vse vrnilo v stare tirnice?

Glasbeniki, ki živijo od glasbe, so potrebovali še kar nekaj časa po koncu, da so si opomogli. Tako da je karantena Alešu odnesla veliko dela, hčerki Luni pa maturantski ples in tisto veselje v zadnjem letniku. Zdaj pa je že v tretjem letniku fakultete.