Andrew Basso je bil rojen za pobeg

Med predstavo Iluzionisti ima vlogo Eskapologa. Pred nastopom smo mu postavili nekaj vprašanj.

Zakaj ste si izbrali tako nenavaden poklic?

Menim, da je poklic izbral mene. Ko sem bil star sedem let, sem že vedel, kaj si želim početi v življenju. Ni me sicer obiskal duh Harryja Houdinija, vendar sem imel sanje in sem vsak dan delal za to, da bi se mi uresničile.
Kot fantič iz dolgočasnega italijanskega mesteca sem iskal nekaj vznemirljivega. Navdušil me je majhen cirkus, ki je obiskal naše mesto. Zaželel sem si, da bi imel svoj cirkus. Zato sem začel vaditi za samostojen cirkuški nastop, saj na severu Italije nisem mogel dobiti tigra.
 

Sicer pa cirkusi z živalmi niso več priljubljeni.

Res je. Dobro je, da so jih umaknili iz njih. Zato pa so cirkusi polni nenavadnih nastopajočih, ki izvajajo nore stvari. Očarali so me ti ljudje z izrednimi sposobnostmi. To je bila moja prva ljubezen.
 

Skoraj vsi smo si kot otroci želeli biti čarovniki, mar ne? Vam pa je uspelo.

Res si veliko otrok želi biti čarovnik, vendar to uspe samo tistim, ki za to tudi nekaj naredijo. Če bi rad postal poklicni iluzionist, je bistveno vprašanje, kje začeti. Do skrivnosti te umetnosti je namreč težko priti, zato je najbolje najti nekoga, ki jih pozna in te nato izbere, da te bo učil.
Čarovniških trikov sem se hotel naučiti, da bi očaral mamo. Moja mama je bledopolta črnolasa lepotica, oblečena v črno, kot Morticia Addams. Ko sem ji pri mizi v kuhinji pokazal nekaj trikov, so ji oči zažarele. To je bila zame močna spodbuda.
 

Pravzaprav zdaj delate v cirkusu.

Naš šov ima v bistvu enak koncept kot cirkus. Veliko potujemo, nastopamo v različnih državah, v različnih kulturnih okoljih. Zanimivo je, da isti triki delujejo različno v različnih kulturah. Ponekod je občinstvo navdušeno, drugje pa še zdaleč ne. Ko recimo prvič nekaj izvedemo brez velikih pričakovanj, pa je odziv neverjeten. Tako da nikoli ne vemo, kako se bo občinstvo odzvalo.
 

Kdaj ste odkrili svoje eskapistične sposobnosti?

Prvo spletno stran sem naslovil Rojen za pobeg (Born to escape). Ko sem pri štirinajstih bral knjigo o Houdiniju, so me bolj od njegove zgodbe pritegnile njegove ukane.
Ugotovil sem tudi, da je njegova zgodba delno podobna moji. Rodil se je v Budimpešti v revni družini, nato v Združenih državah Amerike začel iz nič in s svojimi norimi triki dosegel superzvezdniško slavo. Kot najstnika so me te prepovedane stvari očarale. Ko sem svojemu učitelju čarovniških trikov omenil, da bi se rad preizkusil kot eskapist, je vztrajal, naj to pustim pri miru. Tudi mami tega nisem smel niti omeniti, saj bi znorela, in dam ji prav. Bolj ko so me od tega odrivali, bolj sem si želel.
Očeta sem prosil, naj me zveže z vrvjo. Seveda nisem mogel pobegniti, zato sem bil zelo jezen in razočaran. Pri naslednjem poskusu pa sem ugotovil, da se je moje telo začelo prilagajati, razumelo je, katere gibe mora narediti. Nato mi je nekaj kliknilo v glavi in sem razumel novo govorico svojega telesa. Nadaljeval sem z vklenitvijo rok v lisice, sledil je prisilni jopič, in tako sem ugotovil, da je to tisto, kar sem – rojen za pobeg.
To sem začutil kot dar, ki sem ga vedno imel, le odkriti ga je bilo treba. Pri osemnajstih mi je uspel pobeg ponoči iz jezera, kar mi je prineslo veliko medijsko pozornost.
 

Kako dolgo se pripravljate za nov trik pobega?

Lahko traja leta. Kar boste videli na predstavi v Ljubljani, je plod sedemletnih priprav.
Najprej sem se moral naučiti, kako odpreti lisice brez ključa, kar naredim z zavezanimi očmi. Potem, kako dolgo zadržati dih pod vodo, in vse to narediti obešen za noge v vodnem tanku.
Vse te elemente je bilo treba izpopolniti in jih nazadnje povezati v celoto, v točko za predstavo. Vse mora biti narejeno do popolnosti, kajti vsaka napaka je lahko usodna. V preteklosti smo že bili priča tragičnim nesrečam.
 

Pri predstavi je velik poudarek na varnosti, saj ves čas gledate smrti v obraz.

Varnost je na prvem mestu, včasih pa ni bila. Takrat sem bil prepričan, da sem Superman in da lahko naredim vse in da bo vse v redu. Šele zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, kolikokrat sem se izpostavil smrtni nevarnosti.