Alpinist

Alpinist je, po razlagi v drugi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika, »kdor se ukvarja z alpinistiko«. Prvi slovarski zgled – biti navdušen alpinist – nam da slutiti o značaju ljudi, ki se podajajo na odprave.

Ravnodušnost je stanje, ki ga alpinisti, vsaj pri načrtovanju novih podvigov, zagotovo ne poznajo. Pri svojem početju tvegajo; včasih tudi najdragocenejše, svoje življenje.

Poleg navdušenja so zato potrebni še pogum, dobro poznavanje sveta in vremenskih razmer na visokih vrhovih, predvsem pa previdnost pri vsakem koraku, ki ga naredijo.

Gorniki, gorohodci, hribolazci, skalaši, pohodniki, turisti in veleturisti iz Sinonimnega slovarja (z oznakami knjižnoizročilno, zastarelo in starinsko) so besede, ki so predvsem včasih in ne nujno v splošni rabi poimenovale tiste, ki »gojijo vzpenjanje na visoke vrhove po nezavarovanih, nezaznamovanih smereh«.

Snežne zamete, samoto, pomanjkanje kisika, hud mraz, postanke v baznih taborih in pomoč šerp lahko sicer doživimo v kakšnem dokumentarnem filmu ali knjigi, tudi z očmi slovenskih alpinistov. Vemo, da imamo med sonarodnjaki alpiniste, ki jim je uspelo preplezati prej nemogoče smeri.

Kaj jih žene na najvišje vrhove sveta, so imeli že večkrat priložnost povedati javnosti. Vzgibi so najbrž vsakovrstni. Verjetno pa najgloblje želje po alpinizmu ne izzove rekord, ker je osvojiti vrh veliko več kot le merljiv dosežek. Morda to potrjuje tudi mnogokrat citirana misel alpinista Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj …«

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Jera Sitar.