Sodnik

Funkcija sodnika kot tistega, ki razsoja v sporih med ljudmi in drugih (predvsem pravnih) zadevah, je verjetno stara kot človeška civilizacija sama. Skozi zgodovino se je njegova podoba precej spreminjala: od nezmotljivih božanstev kot ultimativnih razsodnikov in njihovih namestnikov na zemlji (duhovnikov in vladarjev), ki so razsojali v njihovem imenu in z božansko avtoriteto, do poklicnih pravnikov sodobnega časa, poimenovanje pa se je razširilo tudi zunaj prava na razsojevalce v resničnostnih šovih in na lepotnih tekmovanjih ter na može v supergah s piščalkami, katerih neugodne odločitve v današnjem svetu spravljajo v bes in obup cele narode.

Sama beseda sodnik pa se je v slovenščini uveljavila precej pozno. V nasprotju z glagolom soditi, iz katerega je bila izpeljana in ki je v jeziku kontinuirano izpričan vse od Brižinskih spomenikov, je v starejših obdobjih v tem pomenu prevladovalo iz nemščine prevzeto poimenovanje rihtar, v vzhodnih narečjih pa sodec. Posamične primere rabe besede sodnik sicer najdemo že v 16. in 17. stoletju pri avtorjih iz zahodnega slovenskega jezikovnega prostora, krepiti pa se je začela v 18. stoletju, dokler ni v purističnem 19. stoletju, ki je preganjalo vse, kar je v jeziku preveč spominjalo na nemščino, dokončno prevladala.

Če pogledamo osnovne definicije sodnika v različnih slovarjih, jim je skupno, da ga označujejo kot tistega, ki ima pravico razsojati v določenih stvareh. V njih pa ne najdemo ničesar o tem, kako in v skladu s čim razsoja – pravičnost torej ni njegova inherentna pomenska lastnost. Gre zgolj za jezikoslovno odločitev ali je to odraz česa drugega, bolj skrb vzbujajočega? Rihtar, sodec ali sodnik – da bi le sodil pravično.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Alenka Jelovšek.