Umetnost ali zgolj mučenje živali

Španci bikoborbe vsekakor pojmujejo kot kulturno dediščino, vendar tudi sami niso več tako navdušeni nad njimi kot v preteklosti.

Bikoborbe so se v Španiji pojavile sredi 18. stoletja, zanje pa vzrejajo posebno pasmo bikov. Z matadorjem se spopadejo le tisti mladi biki, ki tehtajo več kot 460 kg.

Španski slog bikoborbe se imenuje corrida de toros. V tradicionalnem boju se z dvema bikoma posamezno pomerijo trije matadorji (najboljši bikoborci). Vsak izmed njih ima šest pomočnikov: picadores (suličarji na konjih), banderilleros (ti s posebnimi palicami z bodico bika zabadajo v hrbet) in mozo de espadas (paž, ki matadorju med bojem podaja vse pripomočke). Celotna ekipa se imenuje cuadrilla.



Matador skuša žirijo in publiko navdušiti s čim bolj elegantnimi, a tudi drznimi gibi in se kar najbolj približati biku. Vsak matador sanja, da bi nastopil v najbolj slavni areni Las Ventas v Madridu, kjer se odvijajo najpomembnejše bikoborbe. Med bikoborce se poda tudi kakšna ženska, vendar je teh zelo malo. 

Da so bikoborbe med Španci vse bolj izumirajoča kulturna tradicija, priča podatek, da kar 70 % Špancev sploh ne zanimajo.
Ogrinjala, ki jih uporabljajo matadorji, niso rdeča zato, ker bi ta barva razdražila bika. Ti so namreč barvno slepi. Prvotno je bilo ogrinjalo rdeče barve zato, ker naj bi tako vsaj malo zakrilo bikovo kri.



Sezona bikoborb se v Španiji vsako leto začne na velikonočni konec tedna, ko se največji bikoborski prazniki dogajajo v Madridu in v Andaluziji, v Malagi in Sevilli, pa tudi Valencia ni izjema. Sezona v Španiji tako zelo priljubljenih, drugod po svetu pa močno grajanih bikoborb traja do konca oktobra, ko bikoborci za nekaj mesecev pospravijo svoja ogrinjala. Bikoborbe v vseh večjih španskih mestih praviloma potekajo vsako nedeljo, ob bikoborskih festivalih, ki jih organizirajo v poletnih mesecih, pa je mogoče boj matadorja z bikom spremljati vsak dan. Kot že rečeno, so najveličastnejše bikoborbe v Madridu in v Andaluziji,

 Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil velik ljubitelj bikoborb. Obširneje se jim je posvetil v delu Popoldanska smrt in v romanu Sonce vzhaja in zahaja.