Trojica snela enega zadnjih »svetih gralov« svetovnega alpinizma

40 let neuspešnih poskusov, da bi Latok 1 vendarle padel. Več kot 25 odprav. En sam uspešen vzpon na vrh – z južne strani. Do 9. avgusta letos, ko je slovensko-britanska alpinistična naveza še enkrat več spisala zgodovino svetovnega alpinizma.

Aleš Česen, Luka Stražar in Tom Livingstone so preplezali 2400-metrsko smer v severnem ostenju Latoka 1, 7145 metrov visokega vrha v Karakorumu. Drugič v zgodovini je človeška noga stala na izjemno zahtevnem pakistanskem očaku, ki je zaradi svoje tehnične zahtevnosti in estetske mikavnosti dolga desetletja snubil najboljše plezalce. Podrobnosti o vzponu še niso znane, ker se fantje šele vračajo v »civilizacijo«, novica o izjemnem uspehu pa je že obšla svet.

»Sam ocenjujem, da je bilo pri vzponu ključno, da v zgornjem delu niso sledili očitni liniji raza, pač pa se usmerili na sedlo med Latokom 1 in 2, nato pa dosegli vrh po južni strani gore. Ta vzpon je idealna slika alpinizma, kjer je celotno ostenje ne preplezano, zato je treba pomisliti s svojo glavo ter poiskati najbolj logično linijo,« je o podvigu dejal Luka Lindič, ki je pred dvema letoma z Alešem Česnom poskušal splezati na Gašerbrum IV.

Prav slednjega v odzivu na sinov uspeh omenja Tomo Česen. »Mislim, da v teh dneh nikogar ni tako skrbelo kot mene. Oddahnil sem si, ker vem, za kaj gre v teh stenah. Kljub vsemu sem zaupal pametni presoji fantov. Aleš in Luka sta na Gašerbrumu IV. obrnila tik pod vrhom; tako mikavno bi se bilo povzpeti nanj, a sta se zaradi slabega vremena odločila, da se vrneta. Ko sta se vrnila, sem jima čestital za vzpon, še bolj pa za pametno odločitev tam gori, ki niti slučajno ni lahka,« je oče komentiral sinovo zrelost in zmožnost presoje, ki na takšnih višinah pač ni nekaj samoumevnega.



Vrh Latoka, sveti gral alpinizma, je leta 1979 osvojila japonska odprava pod vodstvom Naokija Takade, a pristopila čez južno steno. Leta 2015 sta v severnem razu poskusila Lindič in Luka Krajnc, a morala zaradi obilnega sneženja obrniti na višini okrog 6200 metrov. Vrh je pogosto kazal svojo muhavost. Jemal življenja. Oči vsega sveta so bile vanj nazadnje uprte julija letos, ko se je tragično končal poskus ruske odprave – Sergej Glazunov se je smrtno ponesrečil, soplezalca Aleksandra Gukova pa so po več dneh v steni rešili v dramatični helikopterski reševalni akciji.

Prav številčnost neuspelih poskusov je pred odhodom v Karakorum omenjal tudi vodja odprave Aleš Česen: »Neuspeli poskusi sicer krnijo avanturistično plat odprave, obenem pa podžigajo z dodatno motivacijo.«

Te 36-letnemu članu Alpskega gorniškega kluba ni nikoli manjkalo. »Pleza že od petega leta. Našel se je v hribih. Živi zanje. Opravil je šolanje za gorskega vodnika, to je njegov način življenja, s tem se preživlja. Stalno je v hribih, prav tako kot Luka Stražar. To so ljudje, ki so vsak dan 'tam nekje'. Živeti je treba v gorah, da imaš občutek za ta svet,« skrivnost sinovega uspeha opiše Tomo Česen.

Nova smer Česen-Livingstone-Stražar

Trojica, ki je prvenstveno smer, ocenjeno z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šest stopenjske lestvice, poimenovala Česen-Livingstone-Stražar, ima kljub mladosti bogat plezalni rezime. Stražar je z Nejcem Marčičem za prvenstveno smer v severozahodni steni K7 leta 2012 dobil prestižni zlati cepin, Česen isto priznanje z Markom Prezljem in Lindičem pred dvema letoma za prvenstveni vzpon v severni steni Hagšuja. Britanec je aprila letos splezal novo smer na severni strani aljaške Jezebel.

S pohvalo alpinistični trojici ne skopari niti alpinistična legenda Viki Grošelj: »To je ena najtežjih gora na svetu, že to, da so uspeli doseči vrh, je izjemen dosežek v svetovnem merilu, seveda tudi za alpinizem. Upamo lahko, da se bodo fantje usmerili še na nekoliko višje vrhove.«