Francoski novinar, pisatelj in režiser Yann Moix zadnje čase močno vznemirja javnost, potem ko so zaradi čisto novega romana Orléans, ki ga je izdal 21. avgusta, nemalo vika in krika zagnali njegovi domači.
Je mogoče javno dobro oprati umazano perilo? Le kaj vse se lahko izcimi iz takega početja, četudi izvorno literarnega? Francoski novinar, pisatelj in režiser Yann Moix zadnje čase močno vznemirja javnost, potem ko so zaradi čisto novega romana Orléans, ki ga je izdal 21. avgusta, nemalo vika in krika zagnali njegovi domači. Manj je bilo menda res, kot Yann v knjigi dramatično popisuje (za umetniške namene), da je imel grozno otroštvo in mladost.
Enainpetdesetletnikovo pisanje je avtobiografsko in prikaz izjemno robatih odnosov, ki so določali njegovo družino: kot otrok da je bil nemalokrat hudo tepen, rane so globoke in bodo večne, nad njim so se karseda izživljali starši. Tem ni knjiga niti malo všeč, sploh oče se je brž javno zgrozil, češ, »kako si je lahko izmislil takšne odvratnosti«. Kot zatrjuje, nikakor ni grobijan in tako ni bil nasilen niti do sina, sploh pa da bi, če bi bilo res tako hudo pri njih doma, o tem gotovo kaj vedeli sosedje, ali učitelji, ali družinski zdravnik …
Ni prostora za dva
Moixovi zdaj javno, tudi v resnih medijih, perejo staro umazano perilo podrobno in v odtenkih, brati je, recimo, kako zelo naporen najstnik je bil v resnici Yann; da sta mu oče in mama kar do 30. leta plačevala najemnino za stanovanje; da je nekoč, ko je bil še otrok, hotel vreči skozi okno prvega nadstropja svojega štiri leta mlajšega brata Alexandra; da je temu v straniščno školjko celo potisnil glavo in poplaknil … Drži, nekaj klofut in kakšno po riti je že dobil, v medijih razlaga oče, a trpinčili da ga niso. Medtem pa je že tudi Yannov brat Alexandre v Le Parisienuobjavil odprto pismo, v katerem prav tako zavrača obsodbe, češ, v resnici je bil Yann tisti, ki (je) muči(l) nas. Večno ljubosumen nanj mu je, pa čeprav sta že oba odrasla in dokaj znana (novinarja in pisatelja), neke noči grozil po telefonu in kričal: »Samo en Moix je na zemlji in tudi v književnosti bo samo en Moix!«
Za povrh zdaj za različne medije svoje izkušnje z bratoma in njunimi starši razgrinjajo prijatelji, znanci in neznanci iz mladosti, nekdo je anonimno prikimal, da je bilo kričanja za stenami sosednjega stanovanja res veliko in je bilo predirno. A vse to še ni vse, zaradi česar vznemirja knjiga Orléans, ki s svojo bolečo tematiko sicer pozitivno priteguje tako bralce kakor kritike. Avtor Yann Moix je na javnem tnalu še zato, ker je v letih 1989 in 1990, kot študent pri 21 letih, sodeloval pri antisemitski in rasistični reviji Ushoahia. Mediji so iz tistega časa izsledili sovražne risbe in besedila, v katerih je zanikal obstoj koncentracijskih taborišč in trdil, da v Etiopiji ni lakote. Yann je pred dnevi za Libération skesano priznal, da je pred 30 leti resnično risal in pisal o tem, ter dodal, da se svojega nespametnega početja sramuje, kar sili da ga na bruhanje. Pokesal se je tudi zaradi žalitev, s katerimi se je takrat sovražno znesel nad filozofom Bernardom-Henrijem Lévyjem.
Nesrečne družine
Vse to se je dogajalo že davno, vmes je Yann delal uspešno novinarsko kariero (pogovorna oddaja On n'est pas couché) pa tudi pisateljsko je bil prodoren (leta 1996 je dobil goncourta za romaneskni prvenec Jubilations vers le ciel, leta 2013 nagrado renaudot za roman Naissance), posnel je še film Podium,a očitno ga je ognjeni vihar vendarle dosegel, kot kazen za nečlovečno razmišljanje oziroma ker je njegove mladostne zapise in zarise morda »škodoželjno v javnost spravil brat«, besen zaradi Orléansa. Zato se je Yann Moix zdaj odločil za umik: romana, ki je izšel pri ugledni založbi Grasset, ne bo več predstavljal in tudi pred mediji se je umaknil. Kaj pa družina? Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način. ...
Komentarji