Človekova živalska klavnica

Premalo se »družimo« s pujsi – v nasprotnem bi jih bolje poznali,­ jim kdaj pogledali v oči ... Potem se na slovenski naslovnici romana Živalsko kraljestvo – avtor je Francoz Jean-Baptiste Del Amo – najbrž ne bi znašel zaklani prašič, viseč v zraku.

Klavniški prizor je odvratno ­odbijajoč in nikakor ni privlačen, predvsem se zdi onkraj duha časa čedalje večjega zavedanja, da so živali senzibilna in inteligentna bitja. V francoskem izvirniku je knjiga tudi fizično lepa, svetla, z značilno Gallimardovo enobarvno naslovnico, v slovenščini pa morda izdaja neprimerno grobost, kar neobčutljivost okolja.
Seveda si je zlahka predstavljati očitke nasprotnikov o splošni hipokriziji (mesojedcev). Kaj pa si o slovenski naslovnici za Delo misli sam pisatelj Jean-Baptiste Del Amo, ki je bil v Ljubljani na Nodierovih dnevih? »Gotovo naredi vtis. Zanimivo se mi zdi, da je na vseh prevodih Živalskega kraljestva­ – in ni jih malo – prašič. Pri slovenski založbi so se odločili za drzno podobo iz klavnice, po mojem mnenju zato, ker knjiga sooči bralca s precej kruto resničnostjo. Ni prijetna, pa čeprav v resnici to ni zgodba o klavnici, ampak o prašičereji in ljudeh, povezanih z njo. Knjiga nas a priori postavi v nelagodnost ... Meni je tako radikalna odločitev všeč, upam le, da ne odvrača bralcev. Ne vem, kako se odzovejo, ko jo vidijo. Verjetno so presenečeni.«

Roman o živih bitjih nasploh

Bolj kot naslovnica pritegne naslov Živalsko kraljestvo, »s katerim nisem hotel napovedati le romana o živalih, ampak o živih bitjih nasploh, vključno s človekom. Vse obravnavam enako, v njihovem sobivanju in podvrženosti nasilju. V tem kozmosu poskuša človek sistematično vladati vsem. Pa čeprav zdaj že nekaj časa vemo – iz študij o živalski senzibilnosti in inteligenci –, da so razlike manjše, kot se zdijo. Zavedamo se, da imajo živali svojo govorico, da se povezujejo v skupine, da obstajajo tudi določene sledi kulture, resda rudimentarne, a vendar obstajajo.« Saj je znano, kakšna civilizacija so mravlje in kako so organizirane čebele ...



Jean-Baptiste Del Amo – kajpada vegetarijanec, ki se za živali aktivistično bije v organizaciji L214 – v svojem večplastnem romanu popiše družinsko zgodbo skozi pet generacij in vse 20. stoletje. Pripoveduje o prašičereji kot načinu preživetja, kako se je spreminjala skozi čas, kako se je iz roda v rod preobražalo izkoriščanje živali, človekova nasilnost. Roman se začne kruto, na grobem podeželju, kjer literarna junakinja kar med delom rodi mrtvega otroka. Preteklost je bila kruta, temačna, težaška, rjavo umazana, požiralniška, da bolj ne bi mogla biti, zato so malone smešna in gotovo naivna neredka (sodobna) počez navduševanja nad nekdanjo prvinskostjo.



Pisatelj noče reči, da je bilo tradicionalno kmetovanje prijazno, »tega ne verjamem in tovrstne nostalgije ne občutim«, poudarja pa, da so nekateri načini gotovo boljši od drugih. Živalim, ki se prosto pasejo, je lepše kot tistim, ki so vse življenje zaprte po hlevih; naj bodo krave, pujsi ali kokoši. A žrtve množične industrializacije, povezane s strašnimi prizori iz klavnic, resda vse bolj hermetično zaprtih in odmaknjenih na obrobja mest, niso le uboge živali, ampak tudi človek, vedno bolj odtujen in odmaknjen od sebe. Industrijsko kolesje, ki ga je zagnal, ga močno presega ... »Mali kmetje so, če so hoteli preživeti, sčasoma postali množični rejci, po večini pod pritiski Evrope ali vsaj obljubljenega evropskega denarja. Spremenili so se v stroje, kakor da nezreli in neobčutljivi za bolečino živali, toda intimno prav tako močno ranjeni.«

Lepo v grdem

Tako ozaveščeno razmišlja in deluje 37-letni pisatelj in aktivist Jean-Baptiste Del Amo, ki je odkril književnost z Baudelairovimi Rožami zla, enim od temeljnih del, v katerem se sloviti poet ukvarja z zlim in grdim. »Spomnim se, kako v pesmi Une charogne opisuje truplo, ki leži ob robu poti. Ni jasno, čigavo je. A popiše ga kot nekaj nadvse lepega, malone bisernega. Pesem me je prevzela: zaradi sposobnosti književnosti, da predrugači pogled na resničnost. Zame je literatura orodje, medij, ki nam pomaga razumeti velike skrivnosti človeštva, kot so rojstvo, smrt in še marsikaj vmes. Ta cikličnost življenja obstaja tudi v temačnosti in bolečini. ... Branje književnosti mora biti izkušnja lepega, čeprav je vsebina strašna, grda. Jezik je nekaj estetskega, muzikalnega, kar bogati ...« – tudi zaradi detajlov, ki jim Del Amo posveča veliko pozornosti.



»Literatura je zame kot veliko platno: deluje celostno, a nič manj v brezštevilnih podrobnostih.« Podobno ključno kot Baudelaire ga je, kot pravi, določil Zola, zaradi »determinizma, v katerega so ujeti njegovi junaki: socialnega, kulturnega, družinskega okovja«, pa Flaubert in literatura 18. stoletja, recimo markiz de Sade, ob katerem se mu je potrdilo prepričanje, da knjige niso napisane zato, da bi nas tolažile, da bi rekli, kako je vse lepo in prav, da je življenje sijajno. »Literatura mora biti območje turbulenc, izkušnja nelagodja, tudi estetike grdega, ki popeljejo človeka drugam. Zato poskušam vsaj z nečim zmotiti bralca«, ga zbosti, tudi prepikati, da bi bil po prebrani knjigi drugačen. Očitno mu uspeva. Čeravno se podpisuje pod različne knjige, ga imajo bralci radi in nič manj kritika. Dokaz so številne nagrade. V desetih letih, odkar pisateljuje, je napisal štiri romane.

Piše »kolikor je mogoče iskreno do sebe, ne toliko do bralstva, saj tega med ustvarjanjem nimam pred očmi«. Odkritosrčnost se obrestuje, Živalsko kraljestvo, denimo, ki je v Franciji izšlo leta 2016, priteguje veliko pozornosti, »četudi je knjiga temačna in težje dostopna, kar pomeni, da si ljudje še vedno želijo izkusiti književnost kot nekaj posebnega«. Roman je pisal dolgo, tri ali štiri leta, a ne iz lastnih izkušenj z delom na kmetiji ali morda otroških spominov. Resda prihaja s podeželja, vendar ne iz kmečke družine, zato se je v tematiko poglobil študiozno: kako so živeli nekoč, kako se je življenje na kmetiji spreminjalo skozi letne čase, kakšen odnos so imeli ljudje do svojega telesa, do živali, do zemlje.

Skromno in odmaknjeno

Del Amo je tudi povedal, da resda živi od pisanja, a skromno, kar prekarno. Ustvarja vsak dan, čeprav brez pisateljske rutine. Kot velikega ljubitelja živali ga obkrožajo psi, kokoši, tudi ovce in pujs, velikokrat skrbi še za kakšno »pritepeno« bitje, ga, morda poškodovanega, neguje in potem izpusti na prostost. Pred kratkim je rešil krokarja ... Živali ga pomirjajo v tem podivjanem svetu, ki mu grozita ekološka katastrofa in izginotje številnih vrst. »Ko sem doma, v hiški na podeželju, z živalmi, ki jih seveda ne jem in s katerimi ravnam lepo, sem resnično zadovoljen. Občutek imam, da sem na pravem mestu. Zato pa vse težje odhajam od doma. Rad živim odmaknjeno, mondenost me ne zanima, kar je gotovo povezano s tem, da sem se rodil na jugu Francije, na deželi, v skromnih razmerah.« Nikoli si ni predstavljal, da bo postal pisatelj, tega ni bilo v njegovem proletarskem družinskem zapisu; ko je ustvarjal Živalsko kraljestvo, je delal kot socialni delavec in takrat je bil še Jean-Baptiste Garcia. A če pomeni biti pisatelj željo po upovedovanju zgodb, je literat od nekdaj.


»Bil sem poseben otrok, zelo zasanjan, nisem ločeval med včeraj in danes, zame je vse bilo isto, ves čas sem bil nekje drugje«, kakor zamaknjen v svoje zgodbe. Lepa zgodba je povezana tudi z njegovim umetniškim priimkom Del Amo, psevdonimom, ki ga je prevzel po očetovi mami. »Stari starši so bili revni španski kmetje, ki so se preselili v Francijo nekaj let po državljanski vojni ... Odločitev za babičin priimek je bila svojevrstno socialno maščevanje in poklon prednici, ki je nisem spoznal, a vem, da je bila lepa ženska«, junakinja.
 

Najljubša žival

Tako kot so junaki njegovega fiktivnega romana Živalsko kraljestvo prašiči, je tudi njegova najljubša žival pujs. »Ljudje smo ga zavrgli, imamo ga za nasilnega, umazanega, godrnjavega, a meni je od nekdaj všeč. Nemara zato, ker sem kot otrok čutil, da me drugi zavračajo ... Fascinira me s senzibilnostjo, inteligenco, pogledom. Prašič anatomsko ne more dvigniti glave, zaradi česar so ga religiozno povezovali s hudičem: ker da ne more pogledovati proti nebu, nebesom, in za povrhu ima še parklje. A če se spustimo na njegovo raven in mu pogledamo v oči, v njih prepoznamo nekaj človeškega in izrazito občutljivost.«
Premalo se »družimo« z živalmi kot s sebi podobnimi, v nasprotnem bi drugače vrteli svet.