V nadaljevanju preberite:

Ob pogledu na sive vrhove, skozi katere je nad dolino reke Valbone​ vzhajalo poznopoletno sonce, si je bilo težko zamisliti, zakaj so južne obronke Dinaridov svojčas krstili za Prokletije oziroma Bjeshkët e Nemuna. Za divje, impozantno in precej neobljudeno gorovje, ujeto med Albanijo, Črno goro in Kosovo, bi bilo mogoče najti kopico primernejših imen. Nič na njem, razen morda razvlečene poti v to odročno albansko dolino, se ni zdelo prekleto, kvečjemu mikavno.

Kulisa, ki jo na skrajnem severnem robu Albanije rišejo pašniki, melišča in dvatisočaki, v marsičem spominja na gorate in verjetno najlepše predele Slovenije. Razglednice neokrnjene narave bi brez težav lahko primerjali s Trento, Jezerskim ali jih umestili v katero od letovišč v švicarskih in avstrijskih Alpah. Celo zrak se je na začetku septembra zdel podoben: čist in svež – kot nalašč za prečesavanje planinskih poti. A ob kopici podobnosti med primerljivima deloma Evrope obstajajo tudi pomembne in nezgrešljive razlike. Najbolj očitni sta odmaknjenost in infrastruktura.