V Pantanijevi deželi je kolesar kralj

»Romanja moja, daleč od tebe ni mogoče biti,« je leta 1954 zapisal skladatelj Secondo Casadei. Iz tega verza je nastala njegova največja uspešnica in tudi neurad­na himna italijanske pokrajine Romanja. Z njim se lahko seznani vsak, ki z avtoceste proti Anconi zavije na izvozu v dolino Rubikona, tiste slovite reke, ki jo je nekoč prečkal Julij Cezar, kajti krasi eno od krožišč v Gatteu. Ta verz sem letos vzel za svojega, saj sem se neštetokrat mimo njega peljal z avtomobilom in kolesom. Romanja je postala moja druga kolesarska domovina.

Ne samo angeli, tudi kolesarji vedo, kako je v raju

Lahko bi zapisal, da je tako hotelo naključje, vendar bo bolj držalo, da je imela prste vmes volja mojega prijatelja Andree Manusie, novinarskega kolega in promotorja kolesarskega turizma v regiji, ki je vztrajno skrbel za to, da sem v njegove konce prihajal in se vračal tako po službeni dolžnosti kot ob prostem času. Začelo se je aprila v Cervii s povabilom peščice evropskih kolesarskih novinarjev na predstavitev obujanja kolesarskega turizma v pokoronskih časih, nadaljevalo z družinskim poletnim dopustom v Cesenaticu v juliju in avgustu, septembrsko udeležbo na velikem italijanskem kolesarskem sejmu (Italian Bike Festival) ter prvem evropskem medijskem kolesarskem tekmovanju (European media cycling contest) v Misanu, končalo pa s tem, da sem za krompirjeve počitnice v rojstni kraj Marca Pantanija ob ožji odpeljal še svojo širšo, kolesarsko družino iz Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana 1887.

Marsikaj okoli Pantanija v Cesenaticu ni pristnega, sta pa prava njegov muzej in razstavljeno kolo, s katerim je leta 1998 zmagal na Giru in Touru. FOTO: Rudi Naglič

Okoli 2000 kilometrov romanjskih cest, kolesarskih poti in za vzorec enosteznic je v letošnji sezoni pregrizlo moje kolo. Dovolj, da sem doumel, kako resen posel je lahko kolesarski turizem in kje bi se ga lahko bolje naučili tudi ponudniki v Sloveniji, kjer se je ta branža že prebudila, vendar je še vedno v povojih.

Začelo se je z Gusarjem

To, da sončna stran Alp pri razvoju »cicloturisma« zaostaja dobri dve desetletji za Emilijo - Romanjo – tako se imenuje celotna regija z upravnim središčem v Bologni, Romanja je njena jugovzhodna polovica, zasidrana med Jadranskim morjem in Apenini –, ni naključje.

Prve kolesarske hotele v regiji so odprli leta 1998, ko je bil Marco Pantani na vrhuncu kariere. Z zmagama na Giru in Touru v isti sezoni – odtlej še nihče ni ponovil tega dosežka – je bil priljubljeni Gusar prvi zvezdnik svetovnega kolesarstva in njegovi podjetni rojaki so želeli unovčiti njegovo slavo ter goste popeljati po cestah, na katerih je treniral. Takšen pospešek bi moral kolesarski turizem pri nas dobiti tudi s prebojem Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja v svetovni vrh, vendar je jasno, da ljubitelji kolesarstva ne bodo v trumah hodili k nam le zaradi njunega dobrega imena.

Tudi jeseni opuščene plaže so lahko kolesarski poligon. FOTO: Rudi Naglič

V Romanji Pantanijevo ime s pridom uporabljajo in nemalokrat celo zlorabljajo, saj z njim povezujejo tudi predmete in ceste, na katerih ga morda nikoli ni bilo. Tudi v hotelu Lungomare, enem najstarejših s kolesarsko vsebino v regiji, so imeli sobo za shrambo koles, poimenovano po nekdanjem šampionu, ki je tragično preminil v sobi hotela Le Rose v Riminiju na valentinovo leta 2004, star le 34 let. In četudi to ni bila Pantanijeva shramba za kolesa in on nikoli ni bil gost Lungomareja, sta v njem že prebivala Pogačar in Roglič. Bežno sem ga namreč spoznal med svetovnim prvenstvom v Imoli septembra 2020, med katerim je bila v njem nastanjena slovenska reprezentanca. V resnici pa sem ga spoznal letos kot kolesarski gost, ki se tu lahko počuti, kot da je v Pantanijevi deželi kolesar kralj.

Storitve so namreč povsem prilagojene trem osnovnim potrebam vsakega kolesarja, da je, spi in vrti pedale, tukaj pa je vse skupaj mogoče združiti tudi z družinskim dopustom. Vsako jutro gre izpred hotela na pot do šest skupin za vse kolesarske okuse in zmogljivosti. Od električnih, gravel in gorskih koles do zapriseženih dirkačev na specialkah, ki si morda zamišljajo, da so kot Pantani. Razmišljati jim ni treba o ničemer, v hotelskem baru jih pričaka prašek za pripravo pijače v bidonih, zraven banane za potno hrano, pred vhodom pa toliko vodnikov, kolikor je bilo pri prijavah prejšnji večer zapolnjenih skupin. Četudi se v skupino prijavi samo eden, ga ne bodo priklopili drugim. Dobil bo svojega zasebnega vodnika in kolesaril bo po trasi in v tempu, ki si ju je izbral.

Skupina spritz je samo za tiste kolesarje, ki lahko špricnejo tudi v najbolj zahtevne klance. FOTO: Rudi Naglič

Slovenski kolesarski rekreativci smo sicer bolj samostojne in samosvoje narave. Vajeni smo si sami risati trase in v vožnji v skupini zdraviti značajske hibe. Nekateri radi neumorno narekujejo tempo na čelu in tako razkazujejo svojo moč, spet drugi se radi ves dan skrivajo v njihovem zavetrju, zato da s skokom v zadnjih metrih dobijo občutek, kako so dobri. Tukaj vse to odpade. Vodnik se postavi na čelo skupine in se z njega ne odmakne do cilja. Pazi, da ima vseskozi preštete vse »ovce«, ki jih vleče za seboj, prilagaja tempo, da kdo ne zaostane, pomaga pri morebitnih defektih in okvarah. Naj se vam ne smilijo, če so vseskozi na »firungi« in drugim režejo veter. Ti fantje in tudi eno dekle so kolesarji z veliko začetnico. Manuel, vodja vodnikov, nam je med srkanjem kave v San Marinu zaupal, da je tu leta 2019 na Giru še dirkal z Rogličem. Mladi Andrea nam je na eni od poti razložil, da na dirki po Furlaniji leta 2018 ni prav veliko zaostal za zmagovalcem Pogačarjem …

V dirkaški skupini spritz (vse so poimenovane po pijačah) se dnevno prekolesari približno 100 kilometrov z okoli 1000 višinskimi metri in povprečno hitrostjo 32 km/h na ravninskih delih, v skupini sangiovese okoli 80 kilometrov in 800 višincev z ravninskim povprečjem okoli 30 km/h. V preostalih skupinah, poimenovanih po mineralni vodi, beli kavi in kamiličnem čaju, kilometri, višinski metri in povprečna hitrost padajo.

Novinarski kolega Andrea Manusia vztrajno skrbi za to, da se slovenski kolesarji vračamo v njegove konce. FOTO: Sara Berardi/EMCC

Na vsaki kolesarski rundi je postanek za kavo, dvakrat v tednu tudi pogostitev, ena na kmečkem turizmu z degustacijo vina – ni se mogoče izogniti za Romanjo tipičnima beli albani in rdečemu sangioveseju – ter še ena na izjem­ni razgledni točki v Longianu. Tu se kolesarjem pridružijo še morebitni nekolesarski spremljevalci, ki imajo v času kolesarskih voženj organiziran svoj dnevni program za oglede znamenitosti, nakupe … Vse za to, da je kolesar zadovoljen, žena in otroci pa tudi …

Med bivanjem na vrhuncu poletne sezone in med krompirjevimi počitnicami pa je bilo nekaj razlik. Poleti sem na neskončnih apeninskih gričih v pripeki trpel kot živina, v indijanskem poletju, ki nas je pričakalo konec oktobra in v začetku novembra, pa so bili v pravi užitek. In če se je bilo ob avgustovskih večerih zaradi gneče težko premikati okoli hotela, je bilo obrobje Cesenatica na noč čarovnic kot mesto duhov. Tudi narodnostna sestava gostov je bila popolnoma drugačna. Če poleti na morju v tem delu Italije stežka srečaš Slovenca, so bili novembra skoraj vsi drugi turisti, ki smo jih srečali, Slovenci.

Kolesa, motorji, piadina

Kljub temu smo Slovenci zanemarljiv del gostov v regiji, v kateri je najbolj znano letovišče Rimini. Tako med običajnimi dopustniki kot kolesarji. Emilijo - Romanjo obišče okoli pol milijona kolesarskih turistov na leto, pravi statistika agencije APT Servizi, ki združuje vse turistične ponudnike v regiji, v njenem sklopu pa deluje tudi Terrabici, ki je specializirana za kolesarske goste. V zadnjem predkoronskem štiriletnem obdobju so tako imeli več kot 1,8 milijona kolesarskih gostov, od tega 89 odstotkov tujcev. Po teh številkah jih v Italiji presega le še Južna Tirolska, za Slovence precej bolj znano Toskano so že presegli. Najbolj pogoste stranke so Nemci, Avstrijci in Švicarji, ki imajo skupaj 42-odstotni delež.

Če vam ni do asfalta in prometa, se lahko odločite za pustolovščino z gravel kolesom med vinogradi. FOTO: Rudi Naglič

V prihod vseh teh obiskovalcev pa v regiji veliko vlagajo. Agencijo APT Servizi, za katero dela tudi veliki slovenski prijatelj Andrea, vodi Davide Cassani, nekdanji kolesarski profesionalec in do lani selektor italijanske reprezentance.

Tudi vsebine, s katero vabijo kolesarsko javnost, jim ne manjka. Spomladi ima malodane vsak priobalni kraj svoj rekreativni maraton, skoraj takšnih dimenzij, kot je maraton Franja. Največji je Nove Colli, ki je tudi najstarejši Granfondo na svetu, prvič so ga priredili leta 1972 in vsako leto privabi okoli 12.000 udeležencev. Med najmlajšimi pa je La Gialla, ki so ga prvič pripravili letos v Misanu. Del njega je bilo tudi prvo evropsko novinarsko tekmovanje, ki smo se ga udeležili trije Slovenci. Šlo je bolj za druženje 50 stanovskih kolegov s stare celine kot pravo tekmovanje, predvsem pa je šlo za posebno doživetje, ob katerem so nam gostitelji predstavili tri stvari, na katere so zelo ponosni.

Kajpak kolesa – septembra je v Misanu potekal tudi 5. IBF, sejem, na katerem je na 50.000 kvad­ratnih metrih razstavljalo 500 kolesarskih blagovnih znamk in je privabil 42.000 obiskovalcev –, ob njih pa tudi piadine in motorje. Piadine, ki jih ni težko zamenjati z mehiškimi tortiljami, so nacionalna jed v Romanji že od antičnih časov, zdaj pa jih je, polnjene, s čimerkoli si srce poželi, mogoče jesti v uličnih kioskih na domala vsakem vogalu. Zgodovina regije je tako prežeta z njimi, da so temu nevzhajanemu kruhu odprli muzej.

Polona Strnad je na prvem evropskem medijskem kolesarskem tekmovanju zasedla 3. mesto v ženski konkurenci. FOTO: Sara Berardi/EMCC

Tu so tudi zelo ponosni na svoje motorje (Ducati domuje nedaleč od Bologne) in motoriste. Kolesarski sejem je potekal na dirkališču Marca Simoncellija, poimenovanem po velikem italijanskem upu v motoGP, ki se je leta 1987 rodil v streljaj oddaljeni Cattolci, leta 2011 pa smrtno ponesrečil v Sepangu.

Na dirkališču je bil tudi start in cilj našega tekmovanja. Na začetku smo se morda še počutili kot pravi dirkači, v množici smo se gnetli z nekdanjimi kolesarskimi asi Giannijem Bugnom, Mariom Cipollinijem in Claudiom Chiappuccijem ter nekdanjima dirkačema v kraljev­skem motociklističnem razredu Marcom Melandrijem in Michelejem Pirrojem. Ko so izginili za prvim ovinkom dobrih 100 kilometrov dolge preizkušnje s 1800 višinskimi metri, smo se zavedeli, da smo le navad­ni kolesarski smrtniki. Kralji smo lahko le, če za to plačamo.