V Atenah ni lepote Kikladov, imajo pa osebnost

Ko si želim resnično spoznati izgubljena križišča Aten, videti nočne luči tega velemesta, kraljeve vrtove v vonju jasmina ali zatohlo meglo propadajočih četrti, imam na voljo tri možnosti. Dobro opazovanje, spremstvo domačina in vstop v mesto skozi zadnja vrata. Najbolje je seveda imeti vse troje.

Akropolis Express, vlak z najlepšim imenom na svetu, ne vozi več. Še vedno si sem ter tja v mislih ponavljam napoved njegovega prihoda v Ljubljano: »Ekspresni vlak Akropolis Express iz Aten, Soluna, Skopja, s Kosovega polja, iz Beograda in Zagreba, ki nadaljuje vožnjo za Jesenice, Salzburg, München, pripelje na tretji peron!« Magično je zvenelo ime tega vlaka, čeprav je bil »Ausländer Express«, kot so mu rekli, samo kompozicija, ki je dolge ure zamujala in vozila pretežno jugoslovanske gastarbajterje na delo v nemške tovarne.

Acropolis adieu

Francoska pevka Mireille Mathieu, ki so jo imeli za novo Edith Piaf, je leta 1972 zapela šanson Acropolis adieu in s tem še povečala nostalgijo Evropejcev po vročih Atenah in brezdelnem življenju v Grčiji. To je pesem o slovesu, koncu razmerja in nesrečni ljubezni. »Acropolis adieu, adieu l'amour ...«

Ko jo poslušaš, slišiš glasbo, kot bi gledal sliko: vidiš toplo sonce, žarenje, ki bi lahko opijalo van Gogha, znoječe se kamne Aten, temnolaso Grkinjo in vasi, katerih imena ti ne pomenijo prav nič. Vidiš morje v kubističnih ploskvah, tako iskano senco in propadle pesnike. Vidiš življenje, ki teži k obnovi božanstva v človeku, kot je v Kolosu iz Maroussija, knjigi o Grčiji, naslovljeni po enem od atenskih predmestij, povedal ameriški pisatelj Henry Miller.

Atenci so 24. julija 2008 napolnili starodavno gledališče Odeon na Akropoli – ki ga je zgradil dobrotnik Herod Atiški in ga je antični geograf in popotnik Pavzanij imenoval »najboljša stavba te vrste na svetu« –, da bi slišali zadnji uradni koncert pevke Nane Mouskouri. Čeprav je bila rojena na Kreti, na drugi obali, so bile Atene njeno najljubše mesto in Bele rože iz Aten najljubša pesem. Z njo so Atenci na Trgu Omonia praznovali prihod novega tisočletja: »So goodbye my love till then/Till the white rose blooms again …«

Vem, bil sem zraven. Zdi se, da ta pesem napoveduje usodo vseh zemeljskih bitij. Oblaki se srečajo na nebu in se razidejo. In se morda spet srečajo. Zakaj bi bilo v Atenah drugače? Henry Miller bi to misel verjetno potrdil: »Vedno se bom spominjal nočnih pohodov po Atenah pod jesenskimi zvezdami. Pogosto sem se povzpel na pobočje tik pod Likabetosom in kakšno uro stal tam in strmel v nebo. Najbolj čudovito je bilo, da je bilo vse tako grško – ne samo nebo, ampak tudi hiše, barve hiš, prašne ceste, golota, zvoki, ki so prihajali iz hiš. /.../ Atene in New York sta z elektriko nabiti mesti, po mojem mnenju edinstveni. Toda Atene so prežete z vijolično-modro stvarnostjo, ki te obsuje z božanjem … V Atenah sem izkusil radost samote; v New Yorku sem se vedno počutil osamljenega.«

Avtomobile pustite zunaj

Vse grške poti vodijo v Atene. Pod Likabetosom, hribom, o katerem pravijo, da ga je Atena po naključju spustila na zemljo, se zbirajo umetniki in atenski boemi. Oranžna barva pomarančevcev visi v zraku kot zahajajoče nebo. Od tod je pogled na Akropolo verjetno najlepši. Luči, same luči, tu je kot v starem Bagdadu – tisoč in ena noč. Kako je torej v naši moderni dobi živeti v mestu, kjer živi polovica vseh Grkov? Osrednji trg Sintagma je že evropski, drugo središče Omonia še povsem grško. Gostinci ponujajo giros in kokoreč – jetra, ovita v jagnječja čreva. Na tem trgu diši po preteklosti.

Christina Hudson, Američanka grških korenin, ki že desetletja živi tukaj, pripoveduje, da so Atene povsem drugačne kot preostala Grčija in da vsekakor niso kraj za ljudi s slabim srcem. Za nekatere je njihov vrvež poživljajoč, drugi se počutijo povsem zmedene. V turističnih vodnikih ni brezpredmeten nasvet turistom, naj svoje avtomobile pustijo zunaj mestnega jedra. Verjetno je to eno najmanj zelenih in najgosteje naseljenih mestnih območij v Evropi. Vidi se, da ni bilo grajeno za toliko ljudi, in zato predmestja širijo lovke na pobočja vzpetin v daljavo, do koder seže pogled. Ljubka vabila z naslovi Preselite se v Grčijo, ki se bohotijo po evropskih časopisih, v primeru Aten zahtevajo razmislek, in to temeljit.

Birokracija je ekstremna, preproste stvari, kot je registracija vozila, odprtje bančnega računa ali posvojitev potepuške mačke, zahtevajo gore papirja. Pošiljanje od urada do urada je najbolj običajna zadeva. Verjetno je najbolj bizaren primer moškega iz Aigalea, ki si že osemnajst let prizadeva dokazati, da je živ, ker so ga grške oblasti pomotoma dokumentirale kot mrtvega. Korupcija je velika, vendar se ljudje prebujajo. Velike letošnje februarske demonstracije so se sprevrgle v nasilje. Imena žrtev železniške nesreče, ki se je zgodila zaradi zanemarjene infrastrukture pred dvema letoma, so mladi z barvo krvi zapisali na tlakovce pred nekdanjo kraljevo palačo, današnjim parlamentom.

Stopnji hrupa in onesnaženosti zraka sta enormni, zanesljivost javnih storitev za hitro pozabo, čas, porabljen za osnovne življenjske stvari, neskončen. Neskončne so tudi zamude v javnem prevozu, zato večina ljudi uporablja svoje avtomobile. Ravni stresa so med najvišjimi na celini.

Požari v zadnjih letih so opustošili velik del gozdne pokrajine, pločniki so preobremenjeni s smetmi in vsepovprek parkirano pločevino, kar je posledica dejstva, da večina trgovin in stanovanjskih poslopij nima parkirnih mest. Pločniki razpadajo. Kakovost morske vode okoli prestolnice je iz leta v leto slabša. Mesto je grdo in kaotično. »Kot narod smo nagnjeni k temu, da pustimo stvari, dokler jih ni več mogoče popraviti, nato pa kupujemo nove.« Tako svojo zgodbo o Atenah povzame Christina.

Kakšno je res življenje v Atenah

Je takšno, kot smo ga opisali v prejšnjem odstavku? Alice, ki piše potopise, še ena tujka, ki je prišla sem in ostala, pravi, da je. Tukaj ni lepote Kikladov, je pa osebnost. Atene imajo osebnost. Na kavarniških terasah igrajo orkestri. Pleše se po ulicah. Ponoči se ljudje umaknejo v kavarne.

Bivanje v Atenah pomeni nekaj drugega kot prihod sem na počitnice. Na sprehodu sredi noči ugotovite, koliko tavern, barov in kavarn je še polnih ljudi. Atenci ne živijo samo za konec tedna, znajo izkoristiti svoj čas. Za resnično spoznanje je potrebno dolgo obdobje. Tukaj lahko živite leta, pa boste mesto še kar spoznavali. Srečevali nove, noro zanimive ljudi in stvari.

V Atenah je več kot sto muzejev in le slabo uro potrebujete, da pridete do zapuščenih dvorcev, čudovitih samostanov ali samotnih gora. Pri tem sploh ni treba, da zapustite širše mestno območje. Lahko sedite v narodnih vrtovih, strmite v Partenon, spijete kavo, na primer v Tisiu, kjer se v nedeljo popoldne srečujejo pravi Atenci. Še obstajajo promenade. Z domačini vijugate na sprehodih po tlakovanih ulicah apostola Pavla in Dionizija Areopagita. Vzpostavljanje stika z domačini je zahtevnejše kot na podeželju, toda vredno se je potruditi. Tradicija in vera sta kljub življenju v velikem mestu zelo močni. Pogosto boste naleteli na nasprotovanje porokam z ljudmi iz drugih držav. Toda ko se ljudem približaš, hitro odkriješ, da so ponoči nevidne roke pustile košarico sadja ali jajc na tvojem hišnem pragu.

Seveda so ljubke in prijazne soseske, leta lahko živite v počasnem utripu življenja. Žal so v začetku 20. stoletja številne elegantne neoklasicistične stavbe podrli, da so napravili prostor za velike stanovanjske komplekse. Morda je presenetljivo, toda opazovati mesto skozi zadnja vrata prispeva k šarmu njegovega značaja. Velikokrat se ulice dvomljivega videza odpirajo v ljubke trge, obdane s tavernami, ki kipijo od življenja. Stvar, ki jo večina kratkoročnih obiskovalcev zamudi, je raziskovanje različnih četrti. To so izrazito različne soseske, vsaka s svojo osebnostjo. Četrt Koukaki je »Mali Pariz«, Kolonaki »Beverly Hills v Atenah« …

Igrajo backgammon, preklinjajo mraz

Atene so mesto fantazije. Kaj delajo Atenci v svoji zimi? Kurijo ogenj, vsak je vsaj malo Sokrata, zato tekmujejo v retoričnih figurah. Igrajo backgammon, preklinjajo mraz. Tisti večer večer leta 2008 v Odeonu je Nana Mouskouri pela brez strahu v poslednji koncertni noči (čeprav je po tem dogodku nastopila še velikokrat) poslovilne turneje in njena zadnja pesem je bila Zora – Ximeroni. »

Atene so videle številne zore in tako bo še naprej. Navsezadnje so zrasle na poljubu svetlobe. Svetloba pa je Bog. Tako je govoril William Turner, impresionist, ki je naslikal Akropolo. Preden je obiskovalcem pokazal to in druge svoje slike, so morali skozi temen prostor, da je svetloba potem resnično zažarela v njihovih očeh. Vsa ta atenska svetloba, o kateri je v Stockholmu pripovedoval tudi pesnik Seferis, je res lahko samo Bog. In kako ne bi bila, ko pa je mesto ustvarila lepa boginja.