Mesto, ki si ga je boginja Atena izbrala za svoje

Sredi prejšnjega stoletja je v prijateljevi hiši na pobočju gore Himet, okoli katere se zgrinjajo vzhodna predmestja Aten, dolgo živel francoski pisatelj Jacques Lacarrière, avtor knjige L'été grec (Grško poletje). Koča je stala prav tam, kjer steza vodi na vrh, na katerem zdaj namesto starodavnih templjev stojijo televizijske antene. Živel je v hiši, obkroženi z borovci in oljkami, in se peš vzpenjal na vrh gore, od koder je opazoval atiško pokrajino in Atene. Videl je samoto, belo kamenje, samostane, pozabljene vasi. Vse ga je spominjalo na mrtve bogove in mrtve junake starih časov.

Lacarrière je v Atenah počel tisto, kar počno pisatelji. Pisal je svojo veliko knjigo o Grčiji. Za delo je izbiral kavarne v preprostih četrtih, daleč od centra. Delal je ob bučnem vretju tržnice, vpitju z ulice, kavarniških pogovorih. Včasih se je zvečer s prijatelji odpravil proti antičnemu sodišču – areopagu ali k Filopapovemu spomeniku na hribu Mouseion. Na tem izjemnem razgledišču so leta 1902 postavili prvi teleskop v Grčiji.

Atenci zdaj prihajajo sem gor na »čisti« ponedeljek, prvi dan pravoslavnega posta, na piknik in spuščanje zmajev. Borov gozd na vrhu – zasadila ga je kraljeva hči, kasnejša španska kraljica Sofija – ponuja prijetno senco v vse bolj žgočih poletjih v Atenah. Morda se zato zdaj v njem zbirajo zaljubljeni fantje in dekleta, ki sedijo v temi in gledajo rumeno luno in še bolj rumene mestne luči.

Natakarji so Lacarrièru prinašali na mizo dvojni metrio, kratko črno kavo z eno žličko sladkorja, brez katere ni mogel pisati. Spoznaval je grške pisatelje, pesnike in jezik, nekdanji in sedanji. Razumel je, kaj je mislil Jorgos Seféris v zahvalnem govoru v Stockholmu, ko je govoril o sončnem sijaju svojih Aten: »Homer je rekel: faos iliu, današnji ljudje rečejo: fos tu iliu. Ali ne gre za isti jezik?«

Na obali svetlobe

Leta 1963 je Seféris, veliki grški lirik, prišel po Nobelovo nagrado v Stockholm. Na letališču je v pozdrav izročil šopek hijacint, ki jih je nabral na Himetu. V njegovi pesmi Beseda o poletju je čutiti zgodbo, ki je nimajo druga mesta, zgodbo o tem, kako bi moral človek, ki sem pride prvikrat, vstopiti v Atene. Turisti zdaj prihajajo z letali, najbolj pravoveren vstop pa je ostala »obala svetlobe«: veliki pristan v Pireju, kjer morje ziblje trajekte, namenjene proti otokom. Ladje so kot mušice v ogromnem pristanišču. Turisti buljijo skozi ladijska okna, domačini se ne zmenijo zanje.

Če rečemo, da je Pirej danes del Aten, bomo užalili marsikoga, ne samo navijačev športne svetinje tega mesta – nogometnega in košarkarskega kluba Olympiakos, zato ne bomo tvegali. Bolj varen bo zapis, da se mesti dotikata in prelivata eno v drugo. Še enkrat: Pirej je edini izvirni vstop v Atene. Domačinom neskončno ugaja, ko Seféris omenja avenijo Singrú, veliko cesto, ki se razpenja proti obali, letališču in plažam: »In vendar mi je bila včasih pri srcu avenija Singrú/in dvojno zibanje velike ceste …«

V muzeju Benaki so mu ob šestdesetletnici nagrade priredili veliko razstavo. Gre za isti muzej, v katerem visi tudi portret lorda Byrona, ki je želel pomagati Grkom v boju za svobodo proti Turkom. Leta 1809 se je nastanil v tedaj dekadentni atenski soseski Psiri, ki je slovela kot zbirališče revolucionarjev. To je eden najstarejših predelov mesta, kjer boste danes našli veliko zapuščenih stavb.

Lepota in samota razvalin

Ludwig van Beethoven je niz naključnih glasbenih del s skupnim naslovom Atenske razvaline sicer posvetil odprtju novega teatra v madžarski Pešti, toda mesto ob Donavi je ob tem predstavil kot »nove Atene«. Morda so prav stare atenske razvaline, ki so nikogaršnje in od vsakogar, najlepša vez s tistim, kar smo nekoč bili in kar tako pogrešamo, ne da bi to nostalgijo izrekali na glas.

Med hojo po Atenah začutimo ta stari svet, ki ga je češki fotograf Josef Koudelka opisal z dvema besedama – lepota in samotnost. S tem je postal naslednik pesnikov, ki so v 19. stoletju opevali antične ruševine. Njegove mehke črno-bele fotografije, pa naj bo to veličasten nedokončan Zevsov tempelj v bližini Akropole, segajoč v višino, okrog katerega se odvija kaotičen promet, ali serija ležečih, v vrsto zloženih elementov klasičnega grškega stebra, zaradi izstopajoče ostrih grebenov kanelir verjetno dorskega, predstavljajo prave stare Atene – »čar lepote, osamljenost v lepoti, lepoto, ki izziva in hrani smisel«.

Koudelka tako lepo razmišlja o razvalinah, da nas prepriča o neminljivosti relikvij, ki so preživele uničevalnost časa, o njihovi moči, ki jo moramo obujati znova in znova. Ko govori o Atenah, jasno pove, da fotografira pokrajino, ki bi lahko izginila, a je kljub temu še vedno tu. Malo je krajev, ki vzbudijo takšne občutke v človeku, in Atene so lahko eden izmed njih. Ta pokrajina je izvor naših evropskih kultur. Rodila je Evropo – našo identiteto. Če o starih Atenah govorimo kot o zgodbi o uspehu, so prav Atenci tisti, ki so napisali to zgodbo.

Kam sta zahajala gospoda S, Sokrat in Schliemann

Prvi gospod S, Sokrat, je imel srečo. Rodil se je v atenskem polisu. Za zaščito nad mestom so tekmovali silni bogovi in jasno je bilo, da je Atenam namenjena posebna usoda. Najraje je hodil na agoro – najpomembnejši kraj zborovanja in nekakšno družbeno središče, oboje v enem, prav tja, kjer je kasneje sv. Pavel, ki je povsod, kjer je hodil, zabredel v težave, pridigal o krščanstvu.

Kot piše v knjigi Sokrat Devra Lehmann, so bile najbolj vabeč kraj na agori stoe, pokriti stebričasti hodniki, ki so hkrati ponujali zavetje in svež zrak. Pod eno od njih, ki so ji kasneje rekli poslikana stoa, so se državljani prerekali glede politike in čenč, sem so prihajali ulični umetniki, trgovci in filozofi. Sokrat ni odgovarjal, nizal je le vprašanja in dajal izhodišča za razmislek. Njegove besede so se vedno vračale tja, od koder so prišle. Turisti, ki danes obiščejo agoro, včasih najdejo dorski tempelj Tezejon s popolno ohranjeno streho in še bližnje starodavno pokopališče Keramikos, kjer pokopavajo že od antike. Tam počiva miselna elita Aten. Ob duhovnem spominu na vsa slavna imena iz grške zgodovine, katerih ostanki ležijo nekje v globini te zemlje, lahko na široki planjavi vidimo mnoge zanimive grobove in tudi kolonija potepuških mačk si je ta prostor izbrala za svoj dom.

V modernejših časih so vlogo agore prevzeli kafeneoni – tradicionalne atenske kavarne. Lahko domnevamo, da je Heinrich Schliemann, drugi gospod S, rad hodil v Floko, ki je danes ni več. Tam so se zbirali vodilni intelektualci Grčije. »Ljudje se morajo pogovarjati, da slišijo jezik, da se igrajo z njim,« je rad ponavljal Nikos Gatsos, znameniti pesnik. V žametnem, le napol osvetljenem baru hotela Grande Bretagne na trgu Sintagma, prav tam, kjer je po umiku Nemcev božič leta 1944 praznoval Winston Churchill, so vsako opoldne razpravljali ladjarji in tajkuni ob rdečih kozarcih in barvah dima cigar. Nekatere zgodovinske kavarne so ostale do danes. V eni od njih, imenuje se Oraia Ellas, strežejo ouzo iz majhne skupne posode, druga, po naslovnem liku Kazantzakisovega romana imenovana Kapitan Michalis, ima v postrežbi malo formalnosti in veliko osebnosti. Še eno, To Kafeneio, najdemo v Plaki, zabaviščni četrti Aten.

Schliemann, ljubiteljski arheolog, je prelisičil poklicne kolege, ko je, resda z zelo dvomljivimi metodami, odkril Trojo in kraljeve grobnice v Mikenah. Njegova ljubezen do Aten je bila neskončna. Bil je najbolj zaželen samski moški in po strogih merilih, ki jih je postavil dekletom, se je poročil s šestnajstletno Sofio, verjetno najlepšo mladenko v mestu. Vselila sta se v Levjo palačo, neoklasicistični dvorec blizu glavnega trga Sintagma, kjer je danes muzej. »Vrt muz« temu kraju rečejo stari Atenci. Schliemann je tako ljubil Atene, da je hotel biti pokopan v tem mestu. Na Prvem pokopališču, kmalu za Zevsovim svetiščem, so mu zgradili grobnico v obliki grškega templja. Na težki kamniti plošči piše: »Pokrivam Heinricha Schliemanna.«

Akropola

»V Atenah se človek želi okopati na nebu,« je zapisal ekscentrični pisatelj Henry Miller, ko je čez stare kamne hodil proti Akropoli. Kje je še taka zgodovina? Millerju pritrjujemo, ko razmišljamo o mestu, ki si ga je z zasaditvijo oljčne vejice zase izbrala Atena, boginja modrosti in strategije, potem ko je v dvoboju premagala tekmeca Pozejdona, ki je poskušal ljudi očarati z vodnim izvirom, iz katerega pa je pritekla le slana voda.

Za marsikoga je Atena tudi boginja nedolžnosti, saj ime Partenona, templja, posvečenega njej, izhaja iz grške besede za deviško, parthenos. Atena – kar je nenavadno za grške bogove – ni imela svojih otrok, zato nekateri to ime razlagajo tudi kot »hišo neporočenih žensk«. V Grčiji je veliko trdnjav – akropol, toda samo ena ostaja atenska Akropola. Turistov, ki posedajo tu gori, je zdaj toliko, da noben domačin ne hodi več na zmenke na Akropolo, toda duša svetišča je še tam. Vse, kar je bilo in kar je ostalo.

Obrisi razvalin, obrnjeni k nebu, veter, ki piha skozi Propileje, ljubki tempelj boginje Nike in njegovi stebri, ki se zdijo še tanjši ob dorski kolonadi Propilej, gibke figure mladih deklet na Erehtejonu, ki so samo kalupi, saj so jih pospravili na varno v muzej. Eno od njih je lord Elgin preprosto odnesel s seboj v Anglijo. Upajmo, da je prišel čas, da Angleži in Francozi, nekdaj kolonialni gospodarji polovice sveta, začno vračati nakradene umetnine.

Močan vtis, ki ga v človeku vzbudi obisk Akropole, je povsem odvisen od dobe dneva. Zgodaj zjutraj so marmorni stebri videti kot površina biserov, opoldne se zdi, da podrhtavajo na soncu, pred sončnim zahodom pa ustvarjajo zlatordeč blesk, kakor da jih osvetljuje nekakšen notranji plamen. Nicholas Gage, avtor knjige Hellas, A Portrait of Greece (Portret Grčije), pravi, da ponoči ob polni luni gozd ruševin sije s posebno mistično lepoto. Misli se navijejo, ne moreš se premakniti s prostora, na katerem stojiš. In zakaj bi sploh moral oditi? Saj si prišel zato, ker v parkih rastejo najlepše pomaranče, mar ne?