Zgodba o tihotapki Melhiorci vredna pravljice (in filma)

Skrajno nenavadno je, da je Idrija, v Evropi in svetu znana po rudniku živega srebra in čipkah, do danes skrivala tako zanimiv lik iz daljne preteklosti, kot je Marina Melhiorca. Tihotapka iz Šebrelj je bila ena izmed obtoženih v procesu proti tolpi tatov in tihotapcev, ki je v Idriji potekal med letoma 1729 in 1731. Melhiorco, prebrisano in jezično revno kmetico, so sodne sluge prijeli, jo strahovito pretepli in vrgli v ječo gradu Gewerkenegg. Skorajda preveč morbidna in temačna zgodba, da bi človek iz nje lahko spletel pravljico za otroke (in odrasle). Ali pa ne.

Kustosinja Marija Terpin Mlinar iz Mestnega muzeja Idrija se je z zgodbo o tihotapki srečala že pred desetletjem. V zapisih, v katere se je poglobila v zgodovinskih arhivih, ko je raziskovala čipkarstvo, je na neki točki izstopil lik Marine Melhiorce. Radovednost ji ni dala miru, zato se je v procese tihotapstva bolj poglobila.



Na gradu, kjer danes domuje muzej, mi je za potešitev radovednosti nekoliko odstrla resnično Melhiorco. Ob prebiranju pravljice namreč ne daje vtisa, da je bila žrtev, čeprav so jo na božični dan pred 300 leti priprli in brutalno pretepli. »Včasih se sprašujem, ali je tako simpatičen lik ravno zato, ker ni bila popolna, ampak povsem človeška. Ni bila urejena, iz dobro situirane družine, pač pa jezikava, zaradi tega naporna, moteča, neustrašna. Ni se vdala. Neki vitalizem veje iz nje, kaj vse je tvegala, da je na koncu pobegnila iz gradu, da bi prišla k štirinajstletnemu sinu.«

Ženska, ki se je v 18. stoletju znašla sredi tolpe tatinskih rudarjev, kriminalne združbe, katere vezni člen je, kakor vse kaže, bila, je morala za to imeti v sebi ogromno poguma in življenjske sile. Material, vreden ne le pravljice, temveč hollywoodskega filma!

Nič ni prepuščeno naključju, nič ni odveč

Da bi lik glavne junakinje v pravljici predstavila kar najbolj avtentično, se je kustosinja poglobila celo v psihologijo laži in raziskala, katere besede največkrat uporabljamo, kadar lažemo. Emmm, mogoče, naj razmislim, če sem iskrena …, je med drugim položila Melhiorci v usta. Pravljica je resda namenjena predvsem mlajšim bralcem, a temelji na zgodovinskih dejstvih, zato bo pritegnila tudi pozornost ljubiteljev zagonetnih (zgodovinskih) skrivnosti.

Melhiorca se nam med platnicami razkrije kot srčen lik, čeprav je bila pripadnica kriminalne združbe, ki je preprodajala živo srebro in čipke. Ko od vseh tolovajev na gradu ostane zaprta le ona, ji skozi možgane švigajo natanko takšna vprašanja, s kakršnimi se ukvarja današnja družba. Zakaj veliki lumpi uživajo na svobodi, medtem ko male ribe (kakršna je bila recimo ona) sedijo v ječi? Čemu se oblasti vedno spravijo na šibke in nemočne, korumpirani bogataši pa jo odnesejo brez posledic?


Marija Terpin Mlinar je povedala, da ji je vpogled v ohranjene sodne zapise iz 18. stoletja odkril, kako je tedaj delovalo kazensko pravo, kakšne so bile izrečene kazni, ne nazadnje tudi, kakšna kriminalna dejanja so sploh zagrešili prebivalci tedanjih idrijskega, tolminskega in loškega gospostva. »Zgodba o Melhiorci odpira vprašanja o družbeni pravičnosti, etiki, položaju žensk v tedanji družbi, načinih preživetja, starosti, nasilju in ljubezni. Iznajdljivost in duhovitost preproste žene z začetka 18. stoletja nas preprosto morata očarati,« je zapisala knjigi na pot.

Ilustracije so zgodba zase. Ilustratorka Irena Gubanc je glavno junakinjo ujela tako, da se bralcu niti ne priskuti niti se vanjo ne zaljubi. Melhiorca ni tipično pravljični lik, ni princeska, ki bi se nam zasmilila. Prava divja baba je, zvita lisica, kakor jo na začetku poimenuje avtorica teksta, a s pozitivno konotacijo. Življenje v 18. stoletju v hribovski kotlini bogu za hrbtom za samsko (če je Melhiorca to v resnici bila, za zdaj je to le domneva) žensko najbrž ni bilo rožnato. Ravno nasprotno. Irena Gubanc je pojasnila, da o njenem videzu v resnici ni podatkov, njena upodobitev je bila nedefinirana, je pa podobo imela močno začrtano Marija Terpin Mlinar in skupaj z direktorico Mestnega muzeja Idrija Ivano Leskovec sta dali nekaj ključnih informacij o videzu, oblačilni dediščini regije ter časa, v katerem je tihotapka živela.



»Izmuzljiv karakter glavne junakinje sem še kako močno občutila ob tem, ko sem skozi razne upodobitve iskala tisto pravo Melhiorco. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da jo vidim tam v rudniških rovih, pa se mi je že v naslednjem izmuznila.« Na koncu, še pravi ilustratorka, Melhiorce ni ujela, pač pa je »lisička« sama prišla k njej. Z upodobitvijo rudniškega upravitelja Franca Antona Steinberga, ki je držal roko nad sodnim procesom, je imela manj težav.

»Prijazni učenjak, ki je v naši zgodbi sicer delni negativec, se je kar hitro pojavil v ilustrirani podobi. Z njim me veže poseben skriti dialog, s katerim me je prepričal, da on ni negativec, le nekdo, ki mora po funkciji opraviti to neljubo delo – zasliševanje, ki mu očitno ni šlo prav dobro od rok.«

Ko ilustracije oživijo

Slikanice slonijo na ilustracijah, ta ni drugačna od drugih, a v njej bolj kot kje drugje pritegnejo pozornost detajli. Nič ni brez razloga med platnicami, vse je dovršeno in sloni na zgodovinskih dejstvih. Čipke, na primer, so zrisane takšne, kakršne so ustvarjale pridne roke idrijskih žena v 18. stoletju. Nenadkriljiva je umetnina, ki se bralcu izriše s pomočjo aplikacije za obogateno resničnost – na posebej označenih straneh na pametnem telefonu namreč lahko ugleda tridimenzionalne objekte ali ilustracije celo oživijo.



Zgolj eno naj vam razkrijem, namreč klekljano podobo sodnega procesa, ki jo je brez »papirca«, zgolj po risani podobi, ustvarila klekljarica Stana Frelih. Ilustratorka Irena Gubanc je dejala, da kot oblikovalka večstranskih publikacij posveča veliko pozornost ritmu strani, kako se skozi knjigo vrstijo barvni odnosi, polnost slikovnih in besedilnih elementov na straneh, tipografija, format, uvodne in zaključne strani. Tako kot v tekstu, kakor je dodala Marija Terpin Mlinar, ni odvečnih primesi, so tudi risane podobe izčiščene.

In konec pravljice? Kako je končala Marina Melhiorca? Kakšno kazen so ji prisodili na procesu? V pravljicah naj bi bil konec srečen. Je z ostrim jezikom ugnala dvorno gospodo? Odgovore poiščite med platnicami lično zvezane slikanice. Morda bo zgodba o Marini Melhiorci in njenih pajdaših dobila tudi nadaljevanje. Kustosinja Marija Terpin Mlinar namreč še zdaleč ni končala kopanja po starih listinah, lahko se pokaže, da arhiva v Ljubljani in Gradcu skrivata še več zanimivih podrobnosti o tihotapskih tolpah izpred treh stoletij. Vsekakor željno čakamo nadaljevanje.