»Ta dežela je popolnoma in čezmerno kamnita. Je tudi toliko gričev, hribčkov in grb, kakor je valov v viharnem morju; tako da si nasploh v ničemer ni bolj enaka kakor v neenakosti, in nič ji ni tako ravno kakor razgibanost.« Težko bi bolje strnili geografske značilnosti Krasa, kot jih je že leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor. In z njim se dandanes ne bi mogli bolj strinjati niti vse številnejši ljubitelji kolesarjenja, kajti pokrajina, vpeta med Tržaški zaliv, Vipavsko dolino, reko Sočo, Brkine in Istro, je silno razgibana, ravninskega sveta tako rekoč ne pozna.

Ko večino države pozimi pokriva bela snežna odeja, je Kras za neučakane kolesarje pogosto priljubljeno pribežališče, saj so temperature precej višje od tistih v notranjosti države. Letošnja zimska sezona pa je bila vse prej kot običajna, saj je omejitev gibanja na statistične regije onemogočala to dejavnost tistim, ki ne živijo v obalno-kraški regiji. Pred nekaj dnevi, ko so meje končno »padle«, si je marsikdo izpolnil večmesečno željo po kolesarjenju in osupljivih mimobežnih podobah borovih gozdov, travnikov, kamnitih zidov in kraških vinogradov. Tudi zato, da bi občutili utrip življenja na Krasu v času epidemije covida-19, smo pred dnevi s kolesom prevozili klasičen zimski kolesarski krog.


 

Švica je bliže, kot si mislimo

Že kmalu po prvem pogledu na gole gmajne pri Senožečah in osamljeno vetrnico pri Dolenji vasi se zazdi, da gre za edinstven in opustel, od boga pozabljen predel, ki daje vtis skrivnostnosti in drugačnosti. A bolj ko se mu približuješ in vstopaš vanj, prijaznejši in lepši je, vse bolj prekipeva od mikavnosti. Za izhodiščno točko kolesarske ture smo izbrali Štorje, od koder smo se mimo zaselka Majcni in nato mimo vasice Griže že dodobra ogreli do Vrabč. Zdi se, da je kot na dlani zasneženi Nanos, od koder se po slemenu, ki ponosno kljubuje sunkom burje, začne viti tudi ena najlepših razglednih cest pri nas. Nad vasjo Razguri nas na levi pozdravi tipična primorska cerkvica sv. Ane, najverjetneje iz 17. stoletja, pri kateri je bil posnet del filma Ne joči, Peter. Pred njo se je nekoč v kalu, ki je eden redkih naravnih v širši okolici, napajala živina, ki so jo razgurski otroci pasli po tamkajšnjih travnikih in pašnikih.



Pedale na višini okrog 500 metrov nad morjem poganjamo mimo zaselkov Gradišče in Štjak, pogled pa ves čas upiramo tako na vipavsko kot na kraško stran. Zaradi čudovite narave in hribovitega sveta je območje, ki se uradno imenuje Vrhé, dobilo svoje ljudsko ime, domačini mu namreč pravijo Slovenska ali Kraška Švica.



Sledi spust proti vedno hladni dolini reke Raše, a se med vzponom proti Kobdilju, od koder je doma Maks Fabiani, eden najpomembnejših urbanistov in arhitektov avstrijske monarhije na prehodu iz 19. v 20. stoletje, spet dodobra ogrejemo. Fabiani je po potresu leta 1895 izdelal nov urbanistični načrt za Ljubljano, svoj pečat pa pustil tudi v Štanjelu. Njegova največja mojstrovina je Ferrarijev vrt, ki je nastal kot dopolnitev Vile Ferrari. Po ogledu slikovitega kraškega naselja kolesarimo skozi Kobjeglavo, ki je danes obiskana predvsem zaradi butične pršutarne. Zmernemu spustu skozi naselje Tomačevica sledi klanec proti Komnu, ki zaradi ugodne prometne lege velja za centralno naselje na Komenskem Krasu

Kamen in kras (Kras)

Vse na Krasu je narejeno iz kamna, najsi bo hiša, varovalna kamnita ograda, zid ali samo opuščena pastirska hišica; tla so poraščena z rujem in brinovimi grmi. Legenda pripoveduje, da je Kras nastal, ko se je bogu strgala vreča, v kateri je nesel kamenje, da bi ga stresel v morje. Kamen je tu ostal in kraj za večno zaznamoval. Ime za Kras se je s prilagajanjem jezikom novih priseljencev ohranilo iz pradavnine in izvira iz besede za kamen – kar. Od tod tudi ime za tako imenovani matični Kras, planoto nad Tržaškim zalivom, beseda kras (z malo začetnico) pa se je po svetu uveljavila kot poimenovanje vseh območij s kraškimi pojavi.



Pot nadaljujemo proti zaselkoma Škrbina in Lipa; zadnja je znana kot izhodišče poti na razgledni vrh Trstelja, pod katerim stoji Stjenkova koča. V Kostanjevici smo že skoraj na pol poti, obrnemo se proti Gorjanskemu, a preden pridemo tja, nas čaka skoraj navpičen spust iz Sel na Krasu proti Brestovici. Sama sreča, da nismo krenili v nasprotni smeri. Kraška pokrajina, ki jo vsak letni čas obarva drugače, najlepše žari jeseni v ognjeno rdeči barvi ruja.

Lokalne ceste na Krasu k sreči niso zelo prometne, čuti se namreč, da se svet s svojo odmaknjenostjo od hitro razvijajočega se kapitalističnega sveta in urbanega vrveža precej razlikuje od drugih. Iz edinstvene puste pokrajine, zaznamovane z mediteransko sproščenostjo in celinsko robatostjo, pogled ponekod seže celo do morja.



V teh drugačnih časih na Krasu ni mogoče zavonjati jote, mineštre ali pršuta in slišati trkov s kozarci terana. Kraške gostilne, turistične kmetije in osmice niso odprte, le redke ponujajo prevzem hrane, zato si je pred obiskom dobro ogledati seznam obratujočih gostiln na spletni strani krajevnega informacijskega centra. Zdi se, da je gostilne, ki že stoletja s svojimi kulinaričnimi pustolovščinami razvajajo svoje najzvestejše goste Tržačane, nekdo zbrisal z obličja sveta.


 

Pribežališče za vikendaše

Kulturna krajina in edinstvena podoba Krasa se ohranjata z obnovami kraških hiš, kar zvišuje tržno vrednost pokrajine. Kras je tako za številne postal nekakšno prestižno pribežališče, sploh na območju Pliskovice, Gabrovice in v drugih manjših zaselkih so v zadnjih dveh desetletjih svoj drugi dom uredili številni vikendaši (forešti) in tako oživili številne že umirajoče vasi. Kraška pokrajina je že stoletja s svojo umirjenostjo in spokojnostjo tudi neizčrpen vir ustvarjalnega navdiha. S Krasom največkrat povezujejo lirika Srečka Kosovela, slikarja in grafika Jožeta Spacala ter Avgusta Černigoja in pisateljico Branko Jurca. Kraje so zaznamovali tudi jezikoslovec Karel Štrekelj, komedijant Gojmir Lešnjak - Gojc in slikar tetraplegik Albert Zafreda.



Od Pliskovice razgibana cesta vodi skozi vasi Dutovlje, Tomaj in Križ, okolica je tod prepredena z nepreštevnimi vinogradi, zasajenimi pretežno s trto refošk, ki na izrazito rdeči prsti jerovica (terra rossa) daje vino teran. Začrtani kolesarski krog lahko skrajšate skozi Šepulje proti Dobravljam, če vam ostane še kaj sape, pa traso sklenete po glavni cesti mimo Sežane.