Razgibana celoletna kolesarska destinacija za vse okuse

Za informacije o kolesarjenju po kraški planoti in Krasu nasploh bi težko našli boljšega sogovornika, kot je Andrej Bandelj iz podjetja all.ways_Andrej. Kraševec iz Komna, ki že 12 let živi v Sežani, je geograf po duši in izobrazbi, s turizmom se ukvarja že 16 let, s kolesarskim vodenjem pa skoraj desetletje. Meni, da sta največji prednosti kolesarjenja po Krasu ugodna klima, ki izletnikom omogoča rekreacijo vse leto (razen v dneh z močno burjo in najhujšo vročino v avgustu), in nabor poti, ki so za vsak okus: ne glede na to, ali pedale poganjajo na cestnem, gorskem, električnem ali gravel kolesu. Primanjkuje jim le dolgih spustov za downhill, zaradi razgibanega terena pa se zagotovo utrudiš, saj se višinski metri hitro naberejo.



»Vse naše poti, asfaltne, makadamske in tiste divje, so lepe zaradi razgledov in zgodb, ki vabijo skozi kraške gmajne vse do morja, skozi gozdove, po ravno prav strmih poteh do slikovitih vrhov. Ves čas je gor in dol,« pristavi v simpatičnem narečju, po katerem prepoznamo Kraševca. Manjkajo jim tudi kolesa za izposojo in polnilne postaje za električna kolesa, ki so vse številnejša. Čeprav so zdaj občine uvedle izposojevalni sistem s približno desetimi kolesi na občino, to niso kolesa, s katerimi bi vozili po brezpotjih ali makadamskih utrjenih poteh.



Če na Krasu zavijete z asfaltne ceste na stare kolovoze in makadamske poti, Bandelj predlaga, da se zaradi kamnitih tal opremite s kolesom s polnim vzmetenjem. Utrjene makadamske ceste urejajo gasilci za potrebe varstva pred požari in služijo kot požarne poti. Poleg teh obstajajo tudi kilometri starih kolovozov, ki so stare povezave med vasmi in se danes na žalost zaraščajo. »Veliko truda vlagamo v poenotenje sistema vseh kolesarskih poti. Občine od Mirna do Kozine so se po 20 letih vendarle povezale, tako da bodo izdelale nabor poti in zemljevid z enotnimi oznakami, kar je doslej veljalo le za vsako občino posebej,« pojasni in spomni, da so prav na Krasu nastale prve označene kolesarske poti, ki jih je delal pokojni Igor Maher, avtor Velikega kolesarskega vodnika po Sloveniji.

S kolesarskim vodenjem po Krasu se trenutno ukvarjajo trije in sodijo med tiste, ki najbolj spodbujajo razvoj tovrstnega turizma. Njihova zdajšnja naloga je, da po vzpostavitvi enotnega sistema trženja tega spravijo v življenje tudi na terenu. »Tudi vodniki bi tu radi ponudili svoje storitve. Prepričani smo namreč, da ne obstajajo samo kolesarji, ki tekmujejo za najboljše čase na Stravinih odsekih, temveč pridejo tudi takšni, ki si želijo lokalnega vodenja in doživeti nekaj več.«



Ker je osebno navezan na nemški trg, na njihovi destinaciji pogreša povezavo v sistem Alpe–Adria. »Vemo, kaj so s tem naredili v Posočju, vemo, kaj delajo v Brdih, mi pa smo na območju, kjer gredo turisti mimo. Številni izletniki tako drvijo iz Brd proti morju, prav tako se mimo vozijo tisti, ki prihajajo iz notranjosti, zato imamo na Krasu odlično priložnost, da privabimo 'mimo bežeče' turiste, ki bi se tu zaradi aktivnosti zadržali nekaj dni. Drugi izziv je privabiti pohodnike s poti Alpe–Adria, ki prihajajo na Tržaški Kras, omenjeni 'trail' namreč vodi le do Lipice in Kokoši, zato bi se od tam dalo pritegniti določeno strukturo gostov, ki bi tu tudi kot turisti pustili kaj za seboj.«

Podoba Krasa je v času epidemije, kot smo se prepričali tudi sami, žalostna. Zaradi zaprte meje z Italijo so najkrajšo, kot pravi Bandelj, potegnili gostinci. »Sežana je mesto duhov, že prej je bila, zdaj pa sploh,« opisuje razmere. Servisno in tranzitno mestece, ki ljudem daje delo, je v običajnih časih ob petih popoldne zamrlo, med vikendi pa za obiskovalce že od nekdaj ni prav privlačno. »Na drugi strani pa so ob koncu tedna pred epidemijo oživele podeželske ceste, osmice, kmečki turizmi in gostilne.« Boji se, da bo marsikdo ostal zaprt tudi po koncu epidemije, a je kljub vsemu optimističen in upa, da bo turizem znova zaživel.