Šentjurčan sem, tako je mati d'jala

Če je imel v začetku 19. stoletja Šentjur 39 hiš s 195 prebivalci, sto let pozneje 86 hiš in 405 prebivalcev, jih ima danes naselje več kot pet tisoč, občina pa več kot 19.000. Mestece, ki ga obdaja slikovita pokrajina s hribi, od Rifnika do Resevne, in Slivniškim jezerom ter krasi staro trško jedro, pred desetletjem izbrano za najlepše pri nas, je danes predvsem kraj zanimivih in markantnih ljudi.

Med njimi gotovo izstopajo Ipavci, ugledna družina zdravnikov in skladateljev, ki so z inovativnimi idejami narekovali tempo razvoja takratne medicine in z glasbo, močno povezano z narodno zavestjo – »Slovenec sem! Slovenec sem! Tako je mati d'jala« – v duhu takratnega časa Šentjurju dali mesto v širšem prostoru.

Pravzaprav so ga narisali na zemljevid, v atlas, kar pa je, skoraj dobesedno, storil eden vodilnih šolskih geografov 19. stoletja, doma iz bližnjih Hotunj na Ponikvi, Blaž Kocen, znan kot oče atlasov in zemljevidov. Na Ponikvi je bil doma tudi Anton Martin Slomšek. Ti trije priimki so le nekateri od tistih, zaradi katerih je kraj z okolico prepoznaven.

In prav predstaviti kraj turistom, in tudi domačinom, skozi zgodbe ljudi je eden od ciljev Šentjur toura, s katerim so že pred leti z zgodbami in videovsebinami začeli ljudem približevati naravno in kulturno dediščino kraja.

Poklonom sokrajanom

»Skozi zgodbe ljudi, ki so namenjene predvsem nam krajanom, smo poskušali skupnost še bolj povezati. Ustvarjamo ponosne Šentjurčane, ker so samo ti lahko dobri promotorji kraja,« razmišlja Kvirina Martina Zupanc, strokovna sodelavka Razvojne agencije Kozjansko. Začeli so v času covida, potem pa se je od zgolj napisanih zgodb ideja preselila v obliko videa. S tem tudi lažje za dlje časa »shranijo« zgodbe, ki pa jih ljudje radi poslušajo in gledajo.

Tako so, denimo, ko se je poslovila priljubljena dolgoletna oskrbnica Doma na Resevni Iveta Perc, posneli video, s katerim so se poklonili njenemu delu. Predstavili so Franca Žureja, ki pod Žusmom z ženo Mojco nadaljuje več kot štiridesetletno tradicijo turistične kmetije Žurej. Na kmetiji, ki je bila nekoč grajska pristava, lahko gostje uživajo v domači hrani, vinu, prespijo v sobah ali parkirajo avtodom v mirnem in lepem okolišu in se med drugim podajo na Žusem in bližnji Stolp ljubezni. Nanj v tem času vabijo tudi na dan zaljubljencev, valentinovo.

»Lepe lokacije so povsod v Sloveniji, ampak to, po čemer se razlikujemo, so ljudje, ki tu živijo,« razmišlja Zupančeva. »Da vse to funkcionira, da pridem v gostilno in me nekdo postreže, da pokličem na Ponikvo in me popeljejo v spominsko sobo Blaža Kocena, da se pod Žusmom okrepčam, da pridem v muzej, pa me nekdo vodi skozenj, vse to ni avtomatizem. Zadaj so vedno ljudje in pokazali smo, da imamo srčne, sposobne, kreativne, inovativne, praktične prebivalce v svojem kraju.« V videozgodbah tako med drugim s pomočjo zgodovinarja Igorja Grdine spoznamo Franja Malgaja, častnika, pesnika in borca za severno mejo, po katerem se imenuje osnovna šola, pa Živo Zupanc Buser, lončarko s Ponikve, in še mnoge druge.

19. stoletje je stoletje Ipavcev

Markantni ljudje so tu živeli že nekoč. V historičnem Zgornjem trgu od leta 1769 stoji hiša dinastije Ipavcev. Danes je muzej in protokolarni objekt občine; v notranjosti je zaživela v duhu 19. stoletja in artefaktov iz tistega časa. Zunaj so 200 let stara lipa, ki so jo posadili Ipavci, pa Plečnikov vodnjak in kamnita miza.

Pri Ipavcih je imela osrednjo vlogo glasba. Razstava, ki so jo pripravili ob 110-letnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, je interaktivna in opremljena s sodobno tehnologijo, z možnostjo virtualnega ogleda. Zasnovana je tridelno. V prvem nadstropju je predstavljen Šentjur v 19. stoletju, od časa, ko se je sem preselil Franc Ipavec, do smrti Josipa Ipavca (leta 1921), tudi zdravnika in glasbenika. Drugi sklop je meščanski salon v rdečih odtenkih s klavirjem, mansarda pa je namenjena razstavi o delu in življenju bratov Alojza, Gustava, ta je bil kar tri desetletja šentjurški župan, Benjamina in Gustavovega sina Josipa. V pritličju, kjer je bila nekoč ambulanta, je tudi poročna dvorana.

Kaj bi bil Šentjur brez Ipavcev in kdo bi bili oni v današnjem času? »Ta kraj bi bil brez njih dosti manj prepoznaven, nenazadnje so najbolj obiskane zbirke v Šentjurju prav te o Ipavcih in pa muzej južne železnice. Če bi živeli danes, bi bili gotovo pred časom in uspešni. Mislim, da so Ipavci nesmrtni, njihova moč, glasba, način, kako so delali, nikoli ne umre. V tem času bi potrebovali več takšnih narodno zavednih ljudi, ki so se borili za slovenski jezik. Domovina je bila njihova uteha, življenjska moč, in čeprav so študirali v Gradcu in na Dunaju, so se še vedno radi vračali v rodni Šentjur,« pojasnjuje Barbi Ravnik iz TIC Šentjur, ki nas je popeljala po Ipavčevi hiši.

Terapevtski učinek glasbe

 Katarina, žena Franca Ipavca, je bila glasbeno zelo nadarjena. V glasbo je tudi vpeljala vse otroke, poleg tega je med operacijami, da bi ljudje lažje odmislili bolečino, v isti sobi igrala na klavir. Že takrat so se zavedali terapevtskih učinkov glasbe, razlaga Ravnikova. Franc je bil tudi izredno napreden, kar zadeva čistočo. »Pacientom je pokazal, kako naj se umivajo, pred njimi si je slekel srajco in se umil, ker je vedel, da se sicer bakterije hitreje razvijejo in pride do bolezni.« Ne glede na to, da so bili Ipavci premožni, so menda pomagali najrevnejšim, ki obiska pri zdravniku niso mogli plačati z denarjem: »Če so recimo ženske znale plesti, so naredile v zameno nogavice ali pa plačale s hrano, dobrinami.«

V pritličju hiše nas sicer pozdravijo kipi le treh Ipavcev, najbolj znanega Gustava in brata Benjamina ter zadnjega, Josipa. Ta se je sicer s svojim delom že malce odmaknil od narodnobuditeljskega duha, značilnega za njegovega očeta in strica. Bolj se je ukvarjal z umetniško-izpovednimi izzivi.

Žal pa je manj privlačen pogled na hišo Josipa Ipavca, ki stoji nasproti Ipavčeve hiše. Postavil jo je njegov oče. Zunanjost ima skromno klasicistično fasadno členitev s poudarjenim osrednjim delom, trikotnim čelom in rahlo izstopajočim rizalitom. Je v lasti Josipovega potomca, a ni v zavidljivem stanju.

Po krivem spregledani Kocen

Šentjur z okolico ponuja še mnoge druge kulturne in naravne znamenitosti, od omenjenega muzeja južne železnice do zbirke Rifnik in njegovi zakladi, na le nekaj kilometrov oddaljeni Ponikvi pa je spominska soba Blaža Kocena, enega vodilnih šolskih geografov 19. stoletja, za katerega se zdi, da je po krivem spregledana osebnost. Njegovo spominsko hišo nam je razkazal Zlatko Zevnik, predsednik Turističnega olepševalnega društva Ponikva, tudi eden od ljudi, ki jih predstavljajo na Šentjur touru.

Spominska soba oziroma lesena hiška moža, po katerem se imenuje tamkajšnja osnovna šola, stoji na kraju, kjer je nekoč stala njegova hiša. Postavila jo je družina Debelak. Zlatko Zevnik pripoveduje, da je bilo v Kocenu veliko raziskovalnega duha, vse ga je zanimalo. Delal je razne eksperimente, kako sonce in luna vplivata na živa bitja, zelo rad je imel naravo, vse je vedel o pticah in jih dobro oponašal. »Bil pa je tudi dober risar in prav tukaj pridemo do kartografije. Sicer izšolan za duhovnika je zaslovel z atlasi, ki od leta 1961 do danes nosijo njegovo ime. Ti so najprej izhajali v štirih jezikih. Uvrščamo ga med najpomembnejše avtorje didaktičnih učil za geografijo v drugi polovici 19. stoletja v Avstriji.«

Kocen je prvi zemljevide, ki so bili nekoč na zvitkih papirja, izdal v obliki knjige. Formati so bili manjši in bolj uporabni za izobraževalne, ne le akademske namene. »Poudaril je tudi skalno lestvico, zelene doline in temnejše barva tam, kjer je nadmorska višina večja,« v spominski sobi razlaga Zevnik. Njegovim zamislim so sledili celo nekateri nemški šolski atlasi z bistveno daljšo tradicijo. Kozzenn Atlas je sicer še danes najbolj znana tržna znamka v avstrijski šolski geografiji. Atlasi z njegovim imenom so izhajali v kar 18 jezikih na treh celinah ter skupaj v več kot 300 izdajah in milijonih izvodov.

Žal so, kot poudari Zevnik, v Sloveniji večinoma uporabljali njegove nemške in kasneje hrvaške izdaje. Jasno pa pove, da je gotovo Kocen eden ključnih geografov in kartografov v srednji Evropi. Čeprav je bil doma iz vasice Hotunje na Ponikvi, je imel v sebi raziskovalnega duha. In tudi južna železnica je bila tista, ki je pripomogla, da se je ljudem v teh krajih odprl svet. »Če bi želel iti do Dunaja, Trsta, Ljubljane, si imel kar naenkrat z južno železnico svet na dlani.«

Prvi vlak je v Šentjur pripeljal 2. junija 1846. To je bil prelomen dogodek, saj so se takrat končala dela na progi Gradec–Celje. Kako pomembna je bila železnica za kraj, priča preimenovanje v Šentjur pri južni železnici. A kot izvemo na razstavi v Ipavčevi hiši, šentjurski veljaki ob prihodu vlaka niso bili preveč navdušeni, saj je Zgornji trg izgubil vlogo središča dogajanja, prevzela jo je Dolenja vas, zaselek v dolini. Kot dodaja Barbi Ravnik, nekateri, ki se peljejo skozi Šentjur proti Rogaški in Podčetrtku, sploh ne vedo za Zgornji trg.

Šentjur je vseskozi ostal slovenski in celo v obdobju najhujšega nemškega pritiska se je ob ljudskem štetju leta 1910 kar 391 trških prebivalcev opredelilo za slovensko govoreče in samo devet za nemško govoreče. Prav na področju narodnega prebujenja je bila vloga Ipavcev zelo velika. In še danes se zdi, da duh (lokal)patriotizma živi med krajani.