Romanje na Šmarno goro

Ljubljančani imamo v epidemiji posebno srečo. Lahko gremo na Rožnik, Golovec, Toško Čelo, lahko se sprehajamo po 32 kilometrih poti okoli mesta, po napol opustelih travnikih ob Savi, lahko se izgubimo na razpotjih Rašice, poiščemo nove kotičke na Jančah. Lahko pa gremo tudi na Šmarno goro.

Med epidemijo je bila Šmarna ves čas kot mehurček brez virusa. Kot nekakšna »covidfree« deželica, v katero si stopil po stopničkah ob koncu tacenskega naselja in se s skupaj z dolgo procesijo začel premikati proti vrhu. Mlade gospodične s čivavami v roki, zadihani gorski tekači, ki lovijo svoj čas, družine, ki so se dobile na izletu, skupinice prijateljev, osamljeni pohodniki – skoraj nihče ni imel maske. In tega niti niso skrivali. Pa čeprav so poti ozke, srečevanje neizbežno in priporočene razdalje neizvedljive. Na vrhu pa se je sploh zdelo, da si stopil v preteklost. Kot da 669 metrov visoko epidemije ni. Vrsta ljudi pred šankom, izza katerega so prihajali vroči čaji, dehteče miške, omamne dobrote vseh vrst, se je še držala zapisanih ukrepov, a že za vogalom so bili prizori povsem drugačni. Gneča, skupinsko posedanje po stopnicah, škarpah in ograji, hrupno veseljačenje, z ramo ob rami so nastajali selfiji in skupinske fotografije z veselimi obrazi.



Dokler ni gostilničar pred dnevi rekel temu dovolj in zaprl gostilno – »naš kruh« – oziroma svoje prevzemno mesto. »Ker imamo občutek, da spodbujamo zadrževanje na vrhu, smo se odločili, da raje preventivno tega ne počnemo. Upamo, da se čim prej zopet snidemo in da bodo takrat že drugačni časi,« je družina Ledinek odgovorno napisala na facebooku.
In drugačni časi so za Šmarno prišli že naslednji dan. Gora se je umirila, parkirišče je prosto, po poti se ne vije več nepretrgana kolona pohodnikov, vrh pa je prazen kot še nikoli.

Zdaj je jasno. Ljubljančan gre pač tja, kjer je gostilna, po novem – prevzemno mesto.