Po odmaknjenem delu Krete soncu naproti

»Svet se razkrije tistim, ki po njem hodijo peš.« Besede nemškega režiserja Wernerja Herzoga, ki jih pisatelj in založnik Samo Rugelj citira na začetku svojega novega potopisa, odzvanjajo tudi med tokratnim pohodom po najbolj osamljenem koščku Krete. Z življenjsko sopotnico Renate Rugelj sta ga prehodila pred začetkom minulega poletja. Vtisi so bili tako močni, da sta ob vrnitvi nemudoma kupila vozovnici in se vrnila septembra. Prejšnji teden je izšla »pohodopisna« knjiga Soncu naproti.

Največji grški otok je znanemu dvojcu založbe Umco dobro znan in jima je v desetletjih srečevanja tako prirasel k srcu, da ga je Samo Rugelj, ki se zadnja leta uveljavlja predvsem kot pisec leposlovnih in izpovednih knjig, kot sta literarni potopis Triglavske poti (2018) in roman Resnica ima tvoje oči (2018), uvrstil med potencialne kraje, kjer bi lahko živel, »če ne bi živel tu, kjer živi zdaj«.

Vprašanje je bilo še posebno aktualno v času zaprtja zaradi covida-19, ko je snoval knjigo Na prepihu (2021) in razmišljal o izhodu iz pandemične utesnjenosti. »Kreta je po eni strani dovolj velika in ima značilnosti kontinenta, po drugi združuje morje in gore, po tretji je še zmeraj divja, a hkrati prehodna in ima večja mesta in navsezadnje so tam ljudje dokaj samooskrbni in imajo zdravo hrano …« je nanizal nekaj značilnosti lokacije, kjer je po njegovem mnenju mogoče živeti. Ali pa se vsaj vedno znova vračati, kakor se Samo Rugelj že tri desetletja od tistega študentskega potovanja, ko je Grčiji dal »svoje počitniško srce«. »Ko besedo Grčija zaslišim jaz, pomislim na cesto, pohodne poti in vrhove, alpsko vasico Litochoro in Olimp ter Kreto in Psiloritis,« piše in se med drugim spominja gorskega maratona na najvišjo goro na Kreti. »Prostranstvo Psiloritisa mi je dalo misliti, da obstaja še druga Kreta, ki je nisem niti približno še nikoli izkusil.«

Ni Krete brez mitov

Na Kreto so se vračali tudi kot družina, lani so šli tja na družinski dopust, leto pozneje sta z Renate uresničila načrte in se vrnila sama. Izlet je bil mišljen kot klasičen enotedenski dopust z minimalno opremo, brez najetega avtomobila, s poudarkom na hoji po odmaknjenem delu evropske pešpoti E4, kretske vezne poti, ki se sicer razteza od skrajnega jugovzhoda do skrajnega severozahoda otoka in poteka čez vsa ključna kretska gorovja. Z dolžino dobrih petsto kilometrov je to približno štiritedenski pohodni izziv, opisuje Rugelj.

Izbrani del poti od Paleochore do Hore Sfakion je tudi edini in najbolj divji odsek, ki poteka ob morju. Ker je umeščen pod strme Bele gore, je skoraj brez cest, zato se tam razdalje premagujejo bodisi peš bodisi s čolni. Tako se že na začetku knjige seznanimo z Georgeem, edinim voznikom čolna, ki je iz Agie Roumeli prevažal ljudi na odročne plaže. Možakar, mešanica Hemingwayevega starca z morja in karizmatičnega igralca Sama Elliotta iz filma Veliki Lebowski, kakor ga Rugelj opiše v literarnem uvodu, ju odloži na točki, kjer sta dan prej končala že precej na koncu z močmi. »Ostala sva tako rekoč brez vode, zato sva morala nahrbtnik zakopati in dokončati pot s tako rekoč zadnjim požirkom,« pripoveduje avtor. Kmalu sta izvedela, da je ta del poti lahko za pohodnike tudi usoden.

Počitnice, ki sprva niso imele ambicije prerasti v zgodbo za potopis, so skupaj z drugimi vtisi dobile zaplet, ki ga je avtor prepletel z literarnimi opisi, s svojimi prejšnjimi obiski tega otoka, z besedami piscev, ki so tam že hodili, srkali njegove lepote in jih v besedi predajali naprej, z zgodovino in navsezadnje grško mitologijo. Ali je mogoče napisati potopis po Kreti ali Grčiji, ne da bi se dotaknil antičnih mitov? Lahko se temu izogneš, razmišlja Samo Rugelj, a potem izgubiš segment, ki definira to območje. Grške mite je vključil v knjigo v desetih slikah, začne se z rojstvom Zevsa in konča s smrtjo kralja Minosa. In v desetih slikah se odvrti tudi tokratno srečanje pohodnikov s Kreto.